Izolska avtonomna cona Argo je, po koprskem UP INDE, že drugi odgovor na zanemarjeno mladinsko politiko v slovenski Istri.
Lokalni odbor IDS Obalno-kraška izraža polno podporo aktivistom in prostovoljcem, ki se s svojim delovanjem artikulirano in kritično upirajo prevladujočemu sistemu in miselnosti. Ki dokazujejo, da je rešitev v gradnji skupnosti in ne v pobezljanem, do skrajnosti brezumnega tekmovanja prignanem individualizmu. Ki aktivno participirajo v javnem življenju. Ki vsakodnevno ustvarjajo tisto neprecenljivo vrednost, na katero državna in lokalne oblasti več kot očitno namensko pozabljajo. In ki s svojim delovanjem nenasilno, a hkrati neomajno zahtevajo, da primerni javni prostor (ponovno) postane pravica in ne privilegij.
Po zaprtju legendarnega MKC Koper januarja 2015, slovenska Istra ne premore nobenega mladinskega kluba več, legalnega in podprtega z javnimi sredstvi. Seveda kluba take vrste, kjer bi mladi kontinuirano in avtonomno ustvarjali neodvisne kulturne vsebine, izhodiščno namenjene javnemu in skupnemu dobremu. Izhajajoč iz konteksta kraja, kjer so se klubi nahajali, so ponujali alternativo premnogim lokacijam s komercialno kulturno produkcijo. Skozi (so)delovanje in (so)ustvarjanje so mladi in malo manj mladi pridobivali prakso uveljavljanja svoje družbene vloge, s samoorganizacijo pa so nenehno razmišljali o antipodu ustaljenim normam ter jih s tem dopolnjevali in posodabljali, saj je bil namen tovrstnih prostorov tudi politični razmislek o družbeni danosti. Klubi so ponujali zatočišče za udejanjanje potenciala, ki ga mladi lahko razvijajo zgolj v prostočasnih dejavnostih – le-te namreč edine zagotavljajo dovoljšnjo mero avtonomije in neobremenjenosti.
V Kopru so mladi vzeli stvari v svoje roke in v zapuščeni tovarni zagnali že dve leti uspešno delujočo Ustvarjalno platformo INDE. Po zatrtju MI-kluba v Izoli in Shoto kluba pod Belvederjem, kjer so se srečevali aktivisti in alternativci in z neštetimi prostovoljnimi urami ustvarili pisano množico dogodkov; po zaprtju Zavoda KT1 v centru Izole zaradi finančne izgube in omejenega urnika zaradi pritožb sosedov; po nesposobnosti občinske oblasti, da bi prepoznale kreativni potencial RIIBE, ki se je naselila v te prostore, a ni zmogla absurdno visoke najemnine, je tudi Izola dobila svojo avtonomno cono: v prostorih opustošene, zanemarjene, propadajoče in v večjem deležu že porušene tovarne Arigoni ob izolski marini, prepoznane po visokem dimniku, ki je tudi zaščiten kot kulturna in industrijska dediščina, je letos zaživel Argo. Obe prizorišči se soočata s pritiski lastnikov, v obeh primerih je to DUTB. Neljubi petkov incident na dvorišču Arga, o katerem so poročali številni mediji, INDE in Argo pa sta pripravila javni objavi, se ne bi zgodil, če bi samooklicano demokratična država in lokalne oblasti premogle kaj več kot pa le mačehovski odnos do kulture kot tistega idejnega podstata, ki primarno omogoča širitev in poglabljanje družbene zavesti ter s tem nenehni razvoj. To se odraža predvsem v finančni podhranjenosti resorja in s tem tudi v slabih pogojih za delovanje mladinskih kulturnih prizorišč. Lokalne kulturne in mladinske politike, v kolikor seveda sploh obstajajo, se trudijo dajati vtis, da zagotavljajo možnosti neodvisno od družbenih in zgodovinskih okoliščin, v resnici pa je večina produkcije podvržena interesom kapitala, torej dobičku in zato nujni politični korektnosti kar seveda ni nič drugega kot težnja po absolutnem nadzoru nad kritično miselnostjo. Vsebina in način delovanja izginulih klubov in obstoječih samoniklih prostorov INDE in Argo zato sporočajo vrednote, za katere so se morale boriti pretekle generacije in za katere se je nujno in vredno vedno znova boriti: svoboda gibanja, svoboda kulturnega izražanja, svoboda druženja, svoboda političnega razmišljanja, svoboda utemljene kritike.