Aleksander Reberšek (NSi) se je prejšnji teden spraševal: “Kdaj se je že sindikat boril za zaposlenega? Nekdo, ki ima dobre delovne pogoje, dobro plačo, sindikata ne rabi. Sindikat rabi tisto podjetje, kjer so na minimalcu.”
Mogoče je čas, da ponovimo osnove.
1) Delavsko in sindikalno gibanje se bori za zaposlenega že kakšnih 200 let in je v tem času izborilo: osemurni delovnik, vikend, plačan dopust, bolniško, regres, odpravnino in minimalno plačo. Da so vse te stvari danes tako samoumevne (razen za prekarce), da Reberšek niti pomisli ne nanje, je ravno dokaz uspešnosti sindikalnih prizadevanj.
2) Tudi v Sloveniji so sindikati izbojevali zmage. Njim gre v veliki meri zasluga, da Slovenija v devetdesetih ni šla v budale kot ostale postsocialistične države. Večina vzhodne Evrope ima še danes manj prebivalstva kot leta 1991, ker so ljudje zbežali iz njih zaradi divjega plenjenja in pomanjkanja perspektive.
3) V času prve Janševe vlade so sindikati zaustavili edini predlog, ki je še bolj katastrofalen od aktualnega interventnega zakona: to je bila enotna davčna stopnja. Okoli časa druge Janševe vlade so ubranili drugi januar in drugi maj kot dela prosta dneva in zaustavili še vrsto antisocialnih poskusov.
4) Ideja, da se gospodarska uspešnost avtomatično prevaja v blagostanje zaposlenih, ne drži. Amerika je še naprej najuspešnejše gospodarstvo na planetu, ampak je hkrati država odvisnikov od narkotikov in spletnih iger na srečo, v kateri je celoten srednji razred eno resnejšo bolezen ali nesrečo stran od bankrota, ker nimajo javnega zdravstva.
5) Visok življenjski standard in kvalitetne delovne pogoje ohranjajo natanko države, v katerih se sindikati še naprej uspešno organizirajo. Recimo skandinavske države ali deloma tudi Nemčija in Avstrija, na kateri se desnica tako selektivno sklicuje. To so hkrati države, v katerih politika resno jemlje socialni dialog – namesto da o tem pametujejo arogantni nastopači, kot je Reberšek.
6) Ali obstajajo podjetja, ki skrbijo za svoje zaposlene? Vsekakor. Ali so delodajalci pošteni, korektni in radodarni ljudje? Verjamemo, da večina je. Ampak takoj, ko nekdo to ni, postane nelojalna konkurenca ostalim in jih sili, da tudi sami začnejo rezati stroške na račun delavcev, okolja in potrošnikov. To je pot, po kateri smo prišli do degradacije celotnih panog, v katerih nihče noče delati, če le ima možnost najti kaj drugega.
7) Ali imajo sindikati svoje težave? Tudi to vsekakor. Ampak to je argument, da jih ponovno okrepimo ali pa iznajdemo nove oblike delavskega organiziranja. Absolutno to ni argument, da poslušamo Reberškove ideje. Prodaja nam pravljice, kako se bo prelilo bogastvo k vsem nam, potem ko si bo lahko najbolje plačan menedžer v državi privoščil daljšo jadrnico ali še eno nepremičnino.
To so pravljice, ki jih neoliberalizem prodaja že pol stoletja in se niso obnesle nikoli, nikjer. Reberšek ne samo, da odkriva toplo vodo – hoče jo privatizirati, dobičke podariti najvišjemu ponudniku, nas pa prepričevati, da dražje življenje v bistvu predstavlja razvoj.
