Tržaška železarna (Ferriera di Trieste), locirana na Škednju (Servola) neposredno ob morju, je stara 120 let. Na svojem višku pred vojno je zaposlovala skoraj 1.700 ljudi, danes nudi delo nekaj manj kot tisočim, neposredno ali posredno. Že dlje časa buri duhove zaradi škodljivega vpliva na okolje, zdaj je vroča tema prihajajočih lokalnih volitev. Za zaprtje se izrekajo nekatere stranke oziroma liste, računajoč na odziv prebivalstva v onesnaženih predelih.
Kljub nekaterim posodobitvam nima nameščenih ustreznih, modernih filtrov proti onesnaževanju. Prašni delci se nalagajo na površine v neposredni in širši okolici, veter pa jih odnaša tudi na drugo stran zaliva v Milje (Muggia). Prebivalci in delavci pogosteje obolevajo za pljučnimi obolenji in rakom, dokazano zaradi izpostavljenosti izpustom železarne. Meritve večkrat pokažejo čezmerno onesnaženje, na slovenski strani pa se ne izvajajo že vsaj 7 let.
V zgodbi je prisotne precej politične demagogije. Del civilne družbe zahteva, naj se železarna kratkomalo zapre, na njenem prostoru pa uredi logistična ploščad za pristanišče ali kaj drugega. Uspeli so organizirati odmevne demonstracije z več tisoč udeleženimi, usoda zaposlenih pa jih ne gane preveč, saj je skoraj polovica tujcev (iz bivše Jugoslavije).
Tržaška občinska uprava je novemu lastniku Arvediju naložila, naj poskrbi za znižanje izpustov najkasneje do poletja, sicer bo prisiljena zahtevati zaprtje plavžev in livarne. Delavce bi v tem primeru premestili v druge dele jeklarne, t. i. „hladne dele“. Resnici na ljubo lastnik deluje v tej smeri, a prepočasi. Notranji sindikati ga seveda priganjajo ter upajo na podporo prebivalstva in mestnih oblasti. Sindikat kovinarjev, s katerim se strinjajo v tržaški koaliciji Združena levica, opozarja, da je v Trstu trenutno 10 tisoč brezposlenih, zato je potrebno zaščititi obstoječa delovna mesta. Hkrati se sindikat zavzema za čimprejšnjo namestitev ustreznih filtrov, ki bi bistveno omejili zdravju škodljive izpuste, in za usmeritev v proizvodnjo posebnih zlitin, ustreznejših za moderno industrijo. Po mnenju sindikata bi nad sanacijo morala bdeti mestna oblast, zaprtje plavžev pa naj se prihrani kot skrajni ukrep, če obljube lastnika ne bodo izpolnjene.
Rešitev seveda ni preprosta, potrebna je politična volja, dialog s civilno družbo in pritisk na lastnika. V lokalnem odboru IDS Obalno-kraška menimo, da je nujno ohraniti delovna mesta, lastnik pa je ob izkazanem dobičku pred amortizacijo v znesku 180 milijonov eur (podatek za 2012) in letnih investicijah tudi do 260 milijonov eur dovolj kapitalsko močan, da poskrbi za zdravje prebivalcev in delavcev.
