Ljubljana letos prevzema naslov zelene prestolnice Evrope, vendar z vidika onesnaženosti zraka začetek ni obetaven. V prvem tednu novega leta so urne koncentracije prašnih delcev PM10 večino dni presegale mejno vrednost, večkrat čez cel dan in za več kot dvakratnik te vrednosti. Nadaljuje se trend iz prejšnjih let: leta 2015 je bila mejna koncentracija PM10 v Ljubljani od januarja do oktobra presežena 23 dni, s podatki za november in december pa je verjetno, da se je število dni približalo 35, kar je določeno kot zakonska mejna letna vrednost za varovanje ljudi, medtem ko so v Celju, Trbovljah in Zagorju to mejo prekoračili že z oktobrom 2015.
Za zdravje še bolj nevarni manjši delci PM2,5 so v letu 2015 v Ljubljani dosegli najvišjo povprečno mesečno koncentracijo do 34 µg/m³ (januarja 2015), sicer pa se gibljejo okoli 20 µg/m³. Slovenija se s temi vrednostmi PM2,5 uvršča na šesto mesto med najbolj onesnaženimi evropskimi državami. Evropska epidemiološka študija iz l. 2006 je ocenila, da bi se v Ljubljani ob zmanjšanju onesnaženja z PM2,5 iz 20 µg/m³ na 10 µg/m³ število povzročenih smrti zaradi onesnaženosti zraka zmanjšalo za 40 smrti na vsakih 100.000 prebivalcev.
Glavna vira onesnaženja s prašnimi delci sta promet in individualna kurišča. Po ugotovitvah Agencije za okolje RS je bilo povečanje onesnaženja v zadnjih letih povezano tudi s socialno stisko ljudi: »V zadnjih dveh letih se je zaradi ekonomske krize in dviga cen fosilnih goriv povečala uporaba drv, premoga, lesnih odpadkov, s čimer se je predvsem povečala emisija delcev. Problem je predvsem to, da se ne uporabljajo sodobne kurilne naprave z nizkimi emisijami in ne dovolj suha drva.« (ARSO, Kakovost zraka v Sloveniji, 2012)
Kljub ukrepom, ki jih je tudi pod grožnjo kazni s strani Evropske komisije zaradi ogrožanja zdravja ljudi sprejemala država, podatki kažejo, da ti še zdaleč niso zadostni in učinkoviti. Ljubljanski mestni svet je junija 2015 potrdil vladni »Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana za obdobje 2014-2016«, a številni ukrepi, ki jih ta predvideva, ostajajo neuresničeni. Mnogi navedeni ukrepi so smiselni in nujni, kakor so vzpostavitev daljinskega ogrevanja na lesno biomaso v primestnih naseljih, priključevanje objektov na plinovodno omrežje, prepoved uporabe premoga v malih kurilnih napravah, večja uporaba javnih prometnih sredstev in koles, zmanjšanje prometa osebnih avtomobilov, zmanjševanje hitrosti na delih avtocest in hitrih cest, prepoved vožnje tovornih vozil na severni ljubljanski obvoznici… Problem tiči v tem, ker večinoma ostajajo na ravni dobrih priporočil, neuresničeni ter brez jasne časovnice in zaveze o njihovi uveljavitvi.
Iniciativa za demokratični socializem in njen ljubljanski lokalni odbor na takšen način “reševanja” problema, ki neposredno in intenzivno ogroža zdravje ljudi, ne pristajamo. Od vlade in mestnih oblasti pričakujemo jasen, operativen in časovno opredeljen načrt reševanja največjega okoljskega in javno-zdravstvenega problema mesta. To seveda ne velja le za Ljubljano, temveč za celo državo in številne kraje, ki se soočajo z enakimi okoliščinami.
Brez resničnega odziva namreč postanejo nazivi, kot je zelena prestolnica Evrope, le še lovorike, nared za počivanje.
