Škofjeloška tovarna klobukov Šešir po večletnih težavah zapira svoja vrata. Brez dela bo ostalo 30 zaposlenih, z njimi pa se izgublja tudi skoraj stoletje tehničnega znanja. Na prvi pogled se zdi, da gre pri stečaju za posledico nesrečnih, vendar naključnih dejavnikov. V resnici pa so pogoje zanj ustvarile politike Evrope kapitala.
Šešir je svoje delo začel leta 1921, največji razcvet pa doživel v 80. letih prejšnjega stoletja. Takrat je zaposloval 380 ljudi in s klobuki med drugimi oskrboval Jugoslavijo, Sovjetsko zvezo in Iran. A Jugoslavija je bila razbita, Sovjetska zveza je razpadla, Iran pa je zaprla islamska revolucija. V zadnjih letih je podjetje posebej prizadel še skokovit porast cene kunčje dlake kot vhodne surovine, zato je novembra 2015 vstopilo v postopek prisilne poravnave.
Žal to ni zadoščalo. V zadnjih mesecih naj bi komunikacija med upravo in delavci popolnoma odpovedala, proizvodnja ostala brez surovin, delavke pa večkrat nenapovedano stavkale; od 7. decembra dalje je tudi uradno oklican stečajni postopek.
Deindustrializacija
Po poročanju Dela so v Šeširju še leta 2013 izdelali 12.000 klobukov, 25.000 kap, okoli 18.000 polcaplinov in pobarvali 32.000 tulcev, a se: “Od količine umikajo k višji kakovosti, saj drugače ni mogoče konkurirati Poljakom in Kitajcem.” Kljub temu, da potreba po kvalitetnih klobukih v široki porabi očitno obstaja, je bil obrat prisiljen v nerentabilnost. Iz družbenega vidika je izkupiček absurden in škodljiv.
Šešir je veljal za eno redkih tovarn na svetu, ki še izdeluje klobuke od dlake do končnega izdelka. Ravno podjetja, ki so zasnovana za sklenjena gospodarstva in za celotno verigo vrednosti od vhodne surovine do končnega izdelka, so načelna osnova racionalnega gospodarstva, usmerjenega v potrebe in razvoj. Toda racionalnost kapitalizma je brezumna. Po eni strani vedno več ljudi vse težje prenaša breme vsakodnevnih stroškov, celo zaposleni se znajdejo pod pragom revščine, visoka brezposelnost pa vztraja. Po drugi strani produkcijska sredstva propadajo in delovna mesta izginjajo, čeprav bi ljudje te dobrine potrebovali.
Kot se je izkazalo v zadnji krizi, na Zahodu učinke take ureditve še posebej močno čutijo gospodarstva evropskega obrobja, med katera se umešča tudi Slovenija. Te države so že nekaj desetletji podvržene izgubi svoje industrijske baze, ki ni stvar naravne selekcije na trgu, kot trdijo režimski ideologi, ampak rezultat zavestnih odločitev. Proces deindustrializacije nas je namreč doletel kot posledica politik prostega trga, privatizacije in ukinjanja socialne države, ki nam jih vsiljujeta domača oblast ter Evropska unija – z mehaniko dirke do dna.
Dirka do dna
Neoliberalni režim države EU sili v brezmejno medsebojno tekmovanje: tisti, ki bo najbolj znižal standard življenja, varnost zaposlitev in višino plač, bo mogoče pritegnil drobtinice transnacionalnih korporacij. Tudi prebivalci zmagovitih držav zato pravzaprav končajo kot – poraženci. Kot je na javni tribuni Skozi oči prekariata 21. novembra letos dejal dr. Jože Mencinger: če si vsi konkuriramo, vsi ostajamo na istem, le brezposelnih je več.
Prosta trgovina
Natančno zato je Šešir izgubil konkurenčno bitko s Poljaki. Zadnja desetletja naraščajo produktivnost, korporativni dobički in finančne rente, medtem ko delavske mezde stagnirajo ali upadajo, skupaj z njimi pa se krči tudi kupna moč. Celo tista podjetja, ki želijo delovati kot družbena podjetja, so zato prisiljena v stopnjevanje izkoriščanja, če naj držijo tržni tempo. Podobno je tudi z neomejenimi povezavami preko meja Evropske unije. Države z bistveno nižjimi delavskimi, okoljskimi in plačnimi standardi lahko povozijo proizvodnjo tistih, ki morajo zagotavljati boljše delovne razmere in višjo raven socialnih storitev. Logika je samouničujoča.
Pravica do svobodnega dela
V opisanih razmerah upamo, da bodo politični ukrepi aktualne slovenske oblasti vsaj delu zaposlenih Šeširja našli nadomestno zaposlitev. Ironično, nemara tudi z organizacijo zbirk industrijske zapuščine, ki je nekdaj poganjala naš razvoj in socialno blaginjo. Vsekakor zahtevamo, da zaposlenim izplača vsaj zamujeni dve plači, regres in – pred ostalimi upniki – tudi odpravnine. Ob tem občino Škofja Loka pozivamo, da prisluhne sindikalni pobudi za denarno pomoč odpuščenim.
A to so zelo omejene zasilne poteze, ki ne pokrijejo potreb. Kar res lahko prevesi tehtnico v razvojni preboj, je premik od trga k javnim investicijam, regulaciji, demokratični koordinaciji gospodarstva in enoviti, vseevropski garanciji delavskih in socialnih pravic. Namesto vzajemne divje konkurence držav in gospodarstev EU potrebujemo njihovo sodelovanje. Namesto deindustrializacije evropskega obrobja je nujen ponoven zagon industrijske baze na okolju prijazni osnovi. Namesto nekritičnega uvoza blaga iz azijskih potilnic zahtevajmo, da je vse uvoženo blago proizvedeno v razmerah dostojnih okoljskih, delavskih in socialnih pravic. Na mesto vedno bolj dereguliranega trga dela naj stopi politika polne zaposlenosti. Ker je tehnologija napredovala, bo kdo našim idejam očital, da dela ni dovolj za vse; odlično, skrajšajmo še delovni čas!
Neoliberalna filozofija nas prepričuje, da živimo zato, da delamo. A v resnici ljudje delamo zato, da živimo. Če tej osnovni človeški potrebi prilagodimo gospodarstvo, lahko stečaje in žalostne izgub delovnih mest postavimo tja, kamor skupaj s kapitalizmom sodijo: v preteklost naše družbe. V takem, družbeno pravičnem okviru, se tudi šeširji lahko vrnejo na mesto, ki jim po trudu, znanju in kvaliteti pravzaprav pripada – v zadovoljevanje potreb ljudi in zagotavljanje delovnih mest.
