Župan mestne občine Koper Boris Popovič izkorišča najbolj nemočne za obračun z njemu nenaklonjenim vodstvom krajevne skupnosti Škofije. To je nesprejemljivo tako zaradi beguncev, kot zaradi prebivalcev krajevne skupnosti.
V drugi polovici marca pridejo na Škofije begunci, v bivšem hostlu v središču kraja se ureja integracijska hiša, kjer naj bi začasni dom dobilo do 50 ljudi. V osnovni šoli se pripravljajo na sprejem begunskih otrok, pri čemer jim bo nedvomno pomagala koprska osnovna šola z dolgoletnimi izkušnjami s programom, ki uspešno uvaja otroke priseljencev v novo okolje. Sicer morata država in občina v zvezi s tem marsikaj pojasniti, od tega, koliko je dogovorjena najemnina za dve leti med državo in ljubljanskim odvetnikom, lastnikom hostla, do tega, zakaj domačini o tem niso bili seznanjeni s strani MOK, čeprav je le-to Ministrstvo za notranje zadeve obvestilo že novembra lani in letošnjega februarja. Ni jasno niti, zakaj ta lokacija, oddaljena od Kopra, kjer je življenje in iskanje priložnosti za delo vsaj nekoliko enostavneje, niti zakaj vse ljudi dobesedno natrpati v stanovanja, za silo preurejena iz sob. Niti, zakaj vse begunce na isto lokacijo, ko pa izkušnje iz Italije kažejo, da sta pri razpršeni namestitvi naklonjenost domačinov in prilagajanje prišlekov veliko uspešnejša. 18 eur mesečne žepnine na osebo je smešno nizek znesek, ki ne more pokriti stroškov prevoza z javnim potniškim prometom in drugih malenkosti, ki bi nedvomno pripomogle k hitrejši integraciji, kot so npr. obisk gledališča, razstave, mestne plaže, glede na to, da se bliža poletje, ali pa le klepet z domačini v kavarni ob mestni promenadi ali v vrvežu tržnice. Krajevna skupnost in občina sicer z begunci ne bosta imela stroškov, integracijske programe zagotavlja država, a so resnici na ljubo precej površni, nestrokovni in nedomiselni.
Odsotnost predhodnega informiranja je privedla do razburjenja, do izpadov nestrpnosti in tudi sovražnega govora. Svetniki Združena levica so v OS MOK že takoj po prvem prihodu beguncev na mejo med Slovenijo in Hrvaško zastavili vprašanje, kako se bo MOK odzvala na morebitne potrebe po nastanitvah. Odgovor? Da se to ne bo zgodilo.
Krajanom Škofij niso nevarni begunci, ki so sami veliko bolj prestrašeni zaradi vseh nečloveških travm, ki so jih doživeli v grozotah vojne in tudi na poti in ki se zavedajo, da vsaj v začetku niso nikjer najbolje sprejeti. Krajanom je veliko bolj nevarna mestna oblast, ki je z zamolčanjem dopisov namenoma povzročila ogorčenje in nasprotovanje nekaterih Škofijotov. Popovič je le še enkrat dokazal, da zelo dobro obvladuje veščino “deli in vladaj” pri čemer je tokrat dosegel novo dno: izkoriščanje najbolj nemočnih za obračun z njemu nenaklonjenim vodstvom krajevne skupnosti Škofije in ustvarjanje napetosti je ekstremno sprevrženo početje. Če občina in država nista zmogli dialoga z lokalno skupnostjo, ima zdaj ta priložnost, da izkaže odprtost in človečnost do ljudi, ki prihajajo k nam z drobcem upanja na življenje brez strahu v pričakovanju naslednje eksplozije, naslednje bombe, naslednje smrti. Škofije so v Istri, ki nikoli ni bila le od enega naroda, ampak prostor medkulturne in medetnične solidarnosti in strpnosti. Naj nekaj “lopat asfalta” – kot je nekdo pokomentiral Popovičevo obljubo na nedavnem zboru krajanov za krpanje luknjastih cest na Škofijah – ne bo vrednih več od življenj 50 ljudi, naj se žica na meji ne pretvori tudi v žico okrog srca.
