Že dlje časa se je špekuliralo o kadrovskih menjavah v Luki Koper. V petek, 3. 6. 2016, je Slovenski državni holding (SDH) pod vodstvom domačina Marka Jazbeca, objavil zahtevo po menjavi v Nadzornem svetu (NS) Luke Koper, in sicer treh izmed petih predstavnikov kapitala (poleg njih so v luškem NS še predstavnica lokalne skupnosti in trije predstavniki delavcev). O zahtevi bo odločala že sklicana Skupščina delničarjev 1. 7. 2016: SDH poseduje 11,13 % delnic Luke, večinski, 51 % lastnik je država, Kapitalska družba (KD) si lasti 4,98 % delnic, 3,34 % Mestna občina Koper, 16,27 % lastništva je v rokah različnih fizičnih oseb, ostalo pa si delijo druge pravne osebe.
SDH-jevi razlogi za odpoklic ne prepričajo: trenutna predsednica Alenka Žnidaršič Kranjc (izvršna direktorica Prve osebne zavarovalnice), namestnica Elen Twrdy (dekanja Fakultete za pomorstvo) in Andrej Šercer (pomočnik uprave pri zdravstveni zavarovalnici Vzajemna), ki so bili o nameri seznanjeni preko medijev, naj ne bi bili dovolj kompetentni za uresničevanje poslovnega načrta v obdobju 2016-2020. Letno poročilo o poslovanju družbe za 2015, ki bo tudi predmet obravnave prihajajoče skupščine, pa izkazuje rekordne uspehe in nove mejnike v poslovanju: primerjalno z letom 2014 se beleži 9 % povečanje ladijskega pretovora (skupaj 20,7 milijona ton blaga), pri čemer največjo rast (18 %) beleži pretovor avtombilov; čisti prihodek od prodaje je višji za 13 % in znaša 184,3 milijona eur, čisti poslovni izid predhodno leto presega za 11 % in znaša 32,4 milijona eur pri čemer je Luka tudi znižala zadolženost za 13 %, zaposlila pa 62 dodatnih delavcev – skupaj zdaj neposredno zaposljuje 1.040 ljudi. Za nameček je v začetku leta Luka pridobila najvišjo možno bonitetno oceno 5A1, ki pomeni splošno odlično poslovno stanje in najnižjo oceno tveganja pri poslovanju. A v SDH-ju s tem izidom naj ne bi bili zadovoljni, že januarja so namreč na srečanju luški delegaciji omenil, da bi bilo pričakovati čisti dobiček nad 50 milijonov eur, kot ustrezni ukrepi pa naj bi prišli v poštev tudi nižanje plač, odpuščanje in rezanje drugih z delom povezanih stroškov.
Predlagani novi nadzorniki imajo po mnenju SDH več znanja na področju transporta, investicij, upravljanja projektov ter prestrukturiranja in upravljanja družb, kar naj bi bila dobra zagotovila za prilagajanje podjetja globalnim logističnim izzivom. To so inženir strojništva in ekonomist ter Petrolov direktor investicij in vzdrževanja Andraž Lipolt, ekonomist in direktor svetovalnega centra BRIO ter predsedik NS Intereurope Klemen Boštjančič, daleč najspornejši pa je Jürgen Sorgenfrei. V SDH-ju so zamolčali in upali na pozabo, da je Nemec soavtor OECD-jeve študije o drugem tiru med Divačo in Koprom (september 2015), za katero je Gašperšičevo Ministrstvo za infrastrukturo odštelo 160.000 eur, v njeno pripravo pa niso povabili predstavnikov Luke. Študija navaja, da se izgradnja ne izplača zaradi nezadostnih razvojnih možnosti pristanišča in da bi bilo veliko primerneje v Divači zgraditi zaledni logistični terminal za kontejnerski pretovor. Navedbe in predlogi ne temeljijo na upoštevanju in poznavanju ključnih podatkov, zato so jih zavrnili vsi slovenski logistični strokovnjaki in Luka Koper kot predlog, ki bi izrazito škodil razvoju Luke in države.
Poleg tega pa je kandidat sporen tudi zaradi konflikta interesov, na katerega opozarjajo Mladen Jovičić, član NS Luke Koper in član Izvršnega odbora Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD), Rok Svetek, predsednik Združenja za promet pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), in Bruno Korelič, bivši direktor Luke: Jürgen Sorgenfrei je bil med 2001 in 2009 prvi mož trženja v hamburškem pristanišču, od leta 2010 pa je direktor frankfurtskega podjetja Consulting, IHS Maritime & Trade iz Frankfurta, ki pripravlja analize iz trgovine in pomorstva. Koprska luka je zaenkrat še vedno majhen igralec, a postaja konkurenca severnoevropskim pristaniščem, kar je potrdila nedavna študija o transportnih poteh med Azijo in Evropo: pot med Šanghajem in Münchnom je, primerjalno s Hamburgom, za 3 dni krajša in le za 100 dolarjev dražja, kar pa je zelo pomembna prednost.
Že februarja 2015 je Svet delavcev Luke Koper na ministra Gašperšiča naslovil javni poziv za vložitev vloge za črpanje nepovratnih evropskih sredstev za projekt drugega tira. Hitro so se odzvali tudi v Primorski gospodarski zbornici in 5 primorskih županov, ki so na vlado naslovili poziv za začetek gradnje. V začetku letošnjega marca so župani občin Koper, Izola, Piran, Ankaran, Sežana, Divača, Hrpelje-Kozina, Ajdovščina in Renče-Vogrsko s predstavniki luškega sindikata in Sveta delavcev podpisali skupno izjavo v kateri od države zahtevajo takojšnji začetek investicije brez pogojevanj s privatizacijo Luke in spremembo državnega prostorskega načrta, ki naj v način širitve pristanišča vključuje čim več akterjev (lokalne skupnosti, zaposleni, javni interes).
27. maja se je v Luko z vlakom pripeljal predsednik vlade in ponovno zagotovil, da se bo projekt drugega tira nadaljeval. Zaradi prvotne izredno visoke ocene naložbe (1,3 milijarde eur) je vlada naročila revizijo, ki naj bi bila opravljena do začetka poletja, že konec marca pa je tudi izdala gradbeno dovoljenje in ustanovila podjetje 2TDK z namenom vodenje investicije in iskanja virov financiranja. Nezaupanje zbuja ravnokar imenovani direktor Žarko Sajič, ki naj bi imel precej delovnih izkušenj pri vodenju portfeljev, pri upravljanju kapitalskih naložb, v mednarodni trgovini in trženju, je pa tudi lastnik piranskega muzeja potapljaštva.
Omenja se logistični holding, ki ga zelo podpirajo v Slovenskih železnicah, nasprotuje pa mu luška uprava. Zato poteza SDH-ja vzbuja sume, da je to šele začetek kadrovske čistke in da bo politika skušala zamenjati tudi upravo, začenši s predsednikom Dragomirjem Matićem. Matić namreč nasprotuje privatizaciji Luke Koper in trdno zagovarja izgradnjo drugega tira brez javno-zasebnega partnerstva: 200 milijonov eur naj v začetku prispeva država, najmanj 300 milijonov eur naj zagotovi EU, dodaten vir pa naj bo najem kredita, ki bi se poplačal z dividendami in koncesnino za 40 let (oboje se zdaj prenaša v državni proračun).
Cerar je na obisku v Luki zatrdil, da ne pozna namere SDH-ja, se pa zastavlja vprašanje, ali to res drži? Predlagani nadzorniki so bolj politični, kot pa strokovni kader: po poročanju medijev naj bi bile v kadrovanje vpleteni predstavniki vseh treh vladajočih strank. Si pa v vladni koaliciji in znotraj strank o primernosti zamenjave niso edini. Pozornost si zasluži predvsem vedenje SD: konec letošnjega marca je delegacija na delovnem obisku v Luki Koper zagovarjala čim hitrejšo izgradnjo drugega tira, privatizaciji in preoblikovanju podjetja pa v stranki naj ne bi bili naklonjeni. Izjava vladne stranke je torej povsem v nasprotju z izraženo namero SDH-ja o namestitvi Jürgena Sorgenfreia, ki se je v preplačani študiji opredelil proti drugemu tiru ter zagovarjal vstop zasebnikov v Luko z utemeljitvijo, da bi se na tak način okrepila konkurenčnost in lažje zbralo potrebna sredstva za povečanje pristaniških kapacitet. To stališče še posebej izstopa in dodatno razkriva pravi interes, ki tiči v apetitih po nakupu vedno uspešnejšega pristanišča pod čimbolj ugodnimi pogoji: podjetje HHLA, ki upravlja pristanišče v Hamburgu, kjer je delal tudi Sorgenfrei, je v 68 % lasti mesta Hamburg.
Ne zdrži pa niti Nemčevo zagovarjanje komercializacije, ki naj bi pomenilo uvedbo pristaniške uprave in razdelitev terminalov ločenim koncesionarjem: trenutni model, kjer en terminalist upravlja s celotnim pristaniščem, se je izkazal kot zelo učinkovit in uspešen, kar je prepoznala tudi italijanska vlada in ga kot primer dobre prakse uvrstila v svoja gradiva, namenjena reformi pristaniške zakonodaje.
Lokalni odbor IDS Obalno-kraška podpira prizadevanja uprave Luke Koper, Sveta delavcev in SŽPD, ki nasprotujejo željam po razdelitvi pristanišča na koncesijska območja in privatizaciji. Ne gre za parcialni, temveč širši družbeni interes: Luka Koper je državno strateško pomembno podjetje, od katerega je posredno odvisnih še vsaj tisoč delovnih mest znotraj Luke in nekaj tisoč izven, zato nikakor ne sme pristati v zasebnih rokah. Ne sme pa pristati niti v rokah tujcev, saj bi s tem država izgubila pomemben del proračunskega priliva iz naslova ustvarjenega dobička. V vsakem primeru pa bi se ogrozila obstoječa delovna mesta in odpiranje novih, pod vprašaj bi se postavil tudi projekt 2. tira med Divačo in Koprom. Le-ta je prioriteta z multiplikativnimi učinki, ki bo pomembno prispevala k dolgoročnemu razvoju Slovenije in je v tem okviru ključni element razvoja regije, s čimer se bodo zagotovila tudi nova delovna mesta. Nikakor pa ne smeta podjetje in projekt drugega tira postati poligon za preizkušanje primernosti kadrov, še manj pa udobna namestitev za politično lojalne ljudi vsakokratnih vladnih strank in njihovih omrežij.
Vladno zavlačevanje in slepomišenje ponuja dve razlagi vzrokov za takšno početje: ali je nesposobna premisliti in udejaniti strategijo upravljanja in razvoja podjetij v državni lasti ali pa se, kot že mnogokrat, slepo in kratkovidno vdaja pritiskom iz tujine, s tem, ko prodaja tisto, kar je ustvarjala skupnost skozi desetletja. Luško infrastrukturo so zgradili luški delavci s kratkoročnimi komercialnimi krediti, izgradnjo obstoječe železniške povezave je kot luški industrijski tir financirala Luka Koper. Primorsko gospodarstvo se je v preteklosti samo postavilo na noge, opustošili pa so ga iz metropole nastavljeni komisarji Lovšinovega, Časarjevega in Bavčarjevega kova. Po žalostnih zgodbah z nekdanjimi velikani primorskega gospodarstva, kot so Istrabenz, Tomos, Kraški zidar, Stavbenik, novogoriški MIP, portoroški Casinò, Droga; po izginotju ali preselitvi izolskih paradnih konjev (Mehano, ladjedelnica, Delamaris); po poigravanju z Intereuropo in kobilarno Lipica; po zapletih z Luko Koper in drugim tirom je kot žrtev spletk, nesposobnosti in zasebnih koristi na kolenih tudi Cimos Koper, katerega prihodnost je vedno bolj negotova, saj DUTB in Republika Slovenija kot največja lastnika (47,5 % in 24,26 %) nimata prave rešitve.
