Epidemija koronavirusa je razgrnila vso nesposobnost kapitalizma, da poskrbi za potrebe prebivalstva. Proizvodne verige klecajo, borze so v prostem padu, zasebno zdravstvo je počepnilo. Za hitro širitev okužbe in kolaps preskrbe so neposredno odgovorni trije razlogi: prostotržna globalizacija, organizacija gospodarstva za profit in neoliberalne politike. Ti so najprej ustvarili pogoje, da je izbruh virusa sploh prerasel v globalno epidemijo, nato pa ob prvem pišu težav popolnoma odpovedali. Posledice bodo zato vztrajale, četudi bi bil virus obrzdan v mesecu dni – kar ni samoumevno; cepivo bo namreč razvito najhitreje v letu in pol. Pri tem je koronavirus le uvertura. Odgovor kapitalizma na razmere 21. stoletja je prej trajna okoljska, socialna, gospodarska in še kakšna kriza kot pa trajna blaginja. Koronavirus je opozorilo krhkosti sistema in hkrati priložnost za novo politično ekonomijo in ureditev, ki bo delovala tudi za 99%.
Oblast se je na epidemijo najprej odzvala z reševanjem kapitala in privilegijev 1 % najbogatejših, zamaskiranih v reševanje podjetij in delovnih mest, ostalim pa namenila svarilo, naj ostanejo doma. Medtem ko je kapitalistični razred nemudoma prejel za milijardo evrov pomoči in javno življenje z dekretom ugaša, zaposleni v industriji še vedno odhajajo na delo v hale z nekaj sto ljudmi, delavke v trgovinah so brez zaščite, prekarni zaposleni pa serijsko izgubljajo delo.
Odgovor na koronavirus za 99% mora prioritete obrniti, prijeti za družbene razloge epidemije in jim slediti z ukrepi. Če je bankrotiral sistem, ne smejo bankrotirati še ljudje. Zahtevamo zaščito za vse!
Koronakapitalizem v svetu
Najprej so strmoglavili borzni indeksi. Preden je sploh dosegla globalne razsežnosti, je grožnja ene same epidemije čez noč sesula ples finančnih trgov. Špekulativne ali ne, visoke finance ključno vplivajo na proizvodne in storitvene gospodarske dejavnosti. Protislovja, ki so v kapitalizem že po njegovi naravi vgrajena, so virus spremenila v verjeten sprožilec naslednje gospodarske krize.
Nato so se pretrgale globalne verige preskrbe. Zaradi neenakega razvoja svetovnega gospodarstva, ki je Kitajsko spremenil v delavnico vsega, so obstale tovarne celega sveta. Takoj ko bodo prispele še zadnje pošiljke, bo sledil somrak v dobavi. Hkrati so dobavitelji nemudoma izrabili situacijo za dvigovanje cen, še posebej medicinskih pripomočkov, pomanjkanje katerih je izkaz krhkosti sistema že samo po sebi.
V premem sorazmerju z deležem zasebništva je naslednje kapituliralo zdravstvo. V severni Italiji so zasebne klinike popolnoma odpovedale, javne bolnišnice pa so se znašle pod še hujšim pritiskom. Najhuje je v Združenih državah Amerike, ki drugega kot zasebnega zdravstva praktično ne poznajo. Testi so dragi, zdravstvena zavarovanja jih ne pokrivajo, zato se komajda izvajajo. Delavstvo v storitvenih dejavnostih, pogosto revni zaposleni in delavci migranti, ki so najbolj verjeten prenašalec, se zato zanje ne odloča – ker si jih ne more privoščiti. Prav tako si ne morejo privoščiti izostanka z dela, saj v ameriškem kapitalizmu plačana bolniška odsotnost ni vpisana v zakonodajo.
Za večino evropskih držav je nadaljnji problem Evropska unija washingtonskega konsenza, ki fanatično favorizira interese kapitala ne glede na družbeno ceno, ki jo še izvaža na svoje obrobje – tudi s trdo roko. Prav EU je na zlom 2008 brezkompromisno reagirala z vsiljevanjem prednostnega reševanja bank na račun držav, privatizacijo, omejitvami javnega dolga in drakonskim zategovanjem pasu, zato so bile posledice krize veliko hujše, kot bi lahko bile. Kolaps Italije zaradi koronavirusa je črta na freski preteklega varčevanja, deregulacije in privatizacije. Medtem resne intervencije EU, sicer glavnega policaja omenjenih politik, še kar ni – čeprav je Italija za pomoč zaprosila.
Kitajska, kjer je virus izbruhnil najprej, se je zaradi vzvodov v gospodarstvu lahko učinkovito mobilizirala za njegovo zajezitev: zgradila je dve bolnišnici, organizirala medicinsko oskrbo in preskrbo z dobrinami za prizadeta območja – v rekordno kratkem času. Zahodne vlade, ki so v preteklih desetletjih sistematično privatizirale finance in gospodarstvo, zdravstvo in skrb za sočloveka pa prepuščale trgu in tržnim akterjem, primerljivega odziva niti po nesreči niso sposobne izpeljati, četudi bi to hotele.
Za epidemično razsežnostjo koronavirusa torej stojijo družbeni razlogi.
- Prekomerna izraba virov: izsekavanje gozdov, industrializacija kmetijstva in globalizacija prehrambenih verig ter spremljajoča beda delavstva, ki je prisiljeno v mezdno delo za golo preživetje (v konkretnem primeru prvega izbruha so to kitajski migrantski delavci), so razlog hitrega regionalnega in globalnega širjenja okužbe.
- Tržno pogojevanje razvoja: globalni kapitalizem je nesposoben racionalne proizvodnje in distribucije blaga, saj je logika profita in konkurence v zadnji instanci logika konflikta, ta pa je v nasprotju z zadovoljevanjem potreb. Tržno zgoščanje proizvodnih kapacitet na enem in deindustrializacija na drugem koncu sveta, globalne verige preskrbe in končna prodaja – vse tri spremenljivke gospodarske enačbe so organizirane neracionalno in ranljivo. Najprej so pogoje epidemije ustvarile, nato ob prvem znaku težav odpovedale.
- Neoliberalne politike upravljanja družbe: zahodne države so se v zadnjih desetletjih odpovedale koordiniranju gospodarstva in se omejile na njegovo subvencioniranje in stimuliranje. To so odgovori, ki jih vlade teh držav še v trenutku epidemije pretežno ponujajo. Evropa je toliko bolj na udaru, kolikor bolj je dosledna v izvajanju neoliberalnih politik, zato je logično, da je postala svetovno žarišče.
Krizni menedžment vlad (dober ali slab) in spremljajoče spremembe navad prebivalstva so pokazali tudi, kaj vse je mogoče, če je le dovolj politične volje. Slovenska vlada je na migljaj mobilizirala za milijardo evrov virov in zamrznila cene zdravstvene opreme. Španija je nacionalizirala zasebne bolnišnice. Hrvaška je omejila cene nujnih dobrin. Ukrepi oblasti sicer prednostno merijo na zaščito statusa quo in položaja kapitalističnega razreda, a z njimi priznavajo, da tržni mehanizmi (ki naj bi legitimirali bogastvo in moč tega istega kapitalističnega razreda) ne delujejo, še najmanj v družbeno korist.
Bolje zaščiteni ali situirani segmenti delavstva (običajno sebe raje razumejo kot srednji sloj) ugotavljajo, da prehod na skrajševanje delovnega časa in zmanjševanje mezdnega dela v prid prostega časa ne pomeni konca sveta. Z nekaj družbene redistribucije osem- in večurni delovniki v resnici niso potrebni za vzdrževanje obstoječega standarda. Potrebna je (bila) le politična intervencija, ki je omejila tržni pritisk akumulacije na račun izčrpavanja dela. Podobno so zaradi izpada industrijske proizvodnje za trg otipljivo upadle emisije. Rezultat? Čistejši zraka in nenadejan spoprijem s podnebno krizo.
Kako se bo svet rešil koronavirusa, bo določilo usodo človeštva v naslednjih desetletjih. Brez preseganja družbenih razlogov epidemije se bo kriza kotalila dalje v recesijo gospodarstva, podnebni zlom, padajoči standard življenja in še hujšimi posledicami vmes. Če pa poseže po temeljiti družbeni reorganizaciji sedaj in skrajša dobavne verige, poskrbi za enakomeren razvoj in namesto trga opolnomoči skupnost, bodo obeti preostalega 21. stoletja svetlejši, kot so bili pred epidemijo.
Koronakapitalizem doma
Prvi ukrep zaradi koronavirusa je sprejela še vlada Marjana Šarca: paket milijardne pomoči kapitalu v obliki neposrednih subvencij, reprogramov posojil in prilagajanja davčnega režima, ki naj bi ga zavaroval pred izpadom dohodkov in podprl v prilagajanju režima dela. Ista vlada je začela še z nujnimi ukrepi (samo)karantene, ki jih je njena naslednica nato stopnjevala: prireditve so preklicane in prepovedane, ukinja se javni prevoz, zapirajo se lokali, vrtci in šole.
Nevarnost koronavirusa je dovolj velika, da je ugašanje družabnega življenja upravičeno. A zakaj še vedno dan in noč delujejo velika podjetja, v kateri v eni industrijski hali skupaj dela več sto ljudi? Zakaj trgovke v nakupovalnih središčih niso ustrezno zaščitene? Prav delavci v prekariziranih storitvenih panogah so najbolj izpostavljeni okužbi. Sočasno delo serijsko izgublja armada delavcev prekarcev. Brez naročil ali odpuščeni so vsi, od espejev do delavcev študentov. Socialne varnosti izven režima dela nimajo. Koronavirus v kombinaciji z mankom državne zaščite sta izpostavila bedo prekarnosti in v trenutku pahnila najranljivejšo skupino delavcev v obup in preko roba preživetja.
Podobne prioritete zrcali klic sledeče, tretje Janševe vlade, naj ljudje ostanejo doma, brez da bi država sočasno zaščitila njihovo preživetje. Kdo bo plačal položnice delavcem prekarcem? Kdo bo pokril oderuške najemnine študentom? Kdo bo plačal oskrbo za starejše svojce? Brezdomci doma sploh nimajo. Manjka 10.000 javnih neprofitnih stanovanj, a nepremičninski špekulanti nekaznovano objavljajo kratkoročne oglase za stanovanja, ki so jih pred koronapotopom turizma oddajali na Airbnb.
Najbolj daljnosežen ukrep aktualne vlade do sedaj je zamrznitev javnih izdatkov in investicij v višini 400 milijonov v imenu ustvarjanja rezerv za spopad s koronavirusom. Izpad državnega povpraševanja po dobrinah in storitvah bo izdatno prizadel slovensko gospodarstvo, zaradi izvozne usmerjenosti že tako (pre)občutljivo za globalna gospodarska gibanja – in to v trenutku, ko so ta sveže na udaru. Manever bo učinkoval enako kot varčevanje prav tako Janševe vlade iz leta 2012: potem ko je gospodarstvo v 2010 in 2011 že kazalo znake okrevanja, je zloglasni ZUJF z zategovanjem pasu sprožil drugo recesijo.
Usmeritve vlade jasno pričajo o njeni razredni naravi. Ne javno zdravje, prvo vodilo je zaščita kapitalističnega razreda. Preti celo nevarnost demontaže socialne države, poglabljanja krize z umetno domačo recesijo (ki lahko omogoči dodatno ekspanzijo kapitala) in konsolidacije razredne oblasti z avtoritarnimi sredstvi.
Enako kot v svetu je epidemija v hipu izostrila tudi razpotje razvoja doma. Odziv na koronavirus bo določil naravo našega 21. stoletja. Lahko rešimo dobičke kapitala, se dokončno pozicioniramo kot podrejen in ranljiv člen v globalnih verigah vrednosti, ljudem zategnemo pas, odpihnemo še preostanke socialne države in pademo v neliberalno demokracijo madžarskega tipa. A trenutno so posojila še poceni, mestoma so obrestne mere celo negativne. Pametno, pravočasno in poceni zadolževanje lahko financira odziv na epidemijo. Soočenje z virusom v javno, skupno korist lahko začne reševati okoljsko, stanovanjsko in zdravstveno krizo, organizira prekarne delavce, skrajša delovni čas, izboljša samooskrbo in zmanjša ranljivost gospodarstva, nesposobni kapitalistični menedžment pa zamenja z demokracijo v podjetju. V pogojih hirajočega okolja, nestabilnega gospodarstva, odvisnega gospodarstva, starajoče družbe in negotovega bivanja vse navedeno življenjsko potrebujemo. Epidemija je trenutek, ko boljše življenje dobimo ali najmanj za stoletje izgubimo.
Organizirana solidarnost
Koronavirus je razgrnil ekonomsko in družbeno ureditev, ki se je pripravljena obdržati na oblasti z avtoritarnimi sredstvi, a ni sposobna niti zagotavljanja javnega zdravja niti upravljanja gospodarstva. Sam kapitalistični razred je ob prvem znaku težav tekel pod krilo države – čeprav je samo v 2018 pospravil 4,2 milijard čistega dobička. Pokazalo pa se je še nekaj drugega: kako hitro je lahko drugače in kako zelo drugače. Drži, sprejeti ukrepi so prednostno ukrepi za kapital in 1 %, a so pokazali tudi na izvedljivost radikalnejših sprememb v obratni smeri.
To so med drugimi spoznali tudi delavci v Italiji, najbolj prizadeti evropski državi, in začeli stavkati za zaščito svojega zdravja. S podobnimi zahtevami za reševanje epidemije v korist delavstva so se odzvali še drugod in naslovili paleto povezanih vprašanj, od stanovanj do državljanskih svoboščin. Sporočilo je povsod enako: zadnji, na katere se lahko zanesemo, so bogati in vplivni.
Koronavirus bomo premagali v korist skupnosti le kot delavski razred, solidarno, organizirano in združeno. 99 % v Sloveniji mora zahtevati prav to.
Miha Kordiš
