7. januarja obeležujemo obletnico ustanovitve prvega delavskega sveta na Slovenskem. Ustanovljen je bil v kranjski Savi 7. januarja 1950, v letu, ki velja za začetek obdobja jugoslovanskega samoupravljanja. V isti družbi je bil mnogo let kasneje ustanovljen tudi eden izmed prvih svetov delavcev na podlagi Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), ki je še dandanes veljavna pravna podlaga za organiziranje zaposlenih na Slovenskem. Je tudi ena najnaprednejših (vendar slabo realiziranih) tovrstnih zakonodaj v Evropi.
Oba sistema delovanja delavskih predstavništev pri upravljanju seveda nista enaka. Zanimivo pa je bilo slišati na raznih srečanjih po zahodni Evropi, da je stroki, ki se ukvarja z ekonomsko demokracijo, kar dobro poznan jugoslovanski model samoupravljanja – nemara celo bolj kot nam samim, ki smo pozabili na nekdanje civilizacijske dosežke. Ena izmed danes pozabljenih idej je zaobjeta v frazi »združevanje dela in sredstev«. Ni ga namreč podjetja – v kateremkoli družbenem sistemu – ki bi obstajalo brez »dela« ali brez »sredstev«. Vendar 85 odstotkov tržne vrednosti podjetij in s tem njihove dejanske produkcijske moči dandanes predstavlja intelektualni (to je človeški in strukturni) kapital ter le še okoli 15 odstotkov finančni kapital.
Družbenoekonomski sistem, v katerem sta upravljanje podjetij in delitev dobičkov izključno v domeni lastnikov finančnega kapitala, je po svojem bistvu še vedno navadni izkoriščevalski »mezdni kapitalizem« iz 18. in 19. stoletja. Danes, v radikalno spremenjeni družbenoekonomski realnosti 21. stoletja, ta sistem poka in razpada po vseh šivih. Gre namreč za popoln anahronizem, katerega ekonomski, socialni in okoljski učinki postajajo tako katastrofični, da ogrožajo življenja prav vsakega izmed nas. Hkrati koncentracija moči in bogastva v rokah peščice vse bolj otežuje napredek v smeri ekonomsko učinkovitejše, socialno pravičnejše in kohezivnejše pa tudi okoljsko odgovornejše družbe.
Še tako zadrti konci ekonomske vede danes priznavajo, da naše delovne zmožnosti predstavljajo pomemben vir ustvarjene vrednosti in zdravega delovanja podjetja. Potemtakem si tudi mi zaposleni kot imetniki teh zmožnosti zaslužimo sorazmerno enake korporacijske in druge ekonomske pravice, ki jih danes uživajo zgolj lastniki finančnega kapitala. Zato hočemo nič manj kot sistemsko izenačitev ekonomskega položaja in obsega pravic lastnikov obeh temeljnih produkcijskih dejavnikov, »dela« in »sredstev«, kar lahko odpravi nekatere najbolj akutne anomalije v delovanju mezdnega kapitalizma.
In v tem je tudi bistvo ideje ekonomske demokracije – ukinitev kupoprodajnega (mezdnega) odnosa med delom in kapitalom, ki je izvor precejšnjega dela patologij obstoječega kapitalizma. Sedanje razumevanje podjetja kot pravnega utelešenja (finančnega) kapitala naj nadomesti razumevanje podjetja kot enakopravne skupnosti zaposlenih in lastnikov podjetja.
Koncept ekonomske demokracije seveda sam po sebi še ni demokratični socializem, kar je cilj Levice. Zagotovo pa je lahko evolucijska pot do sprememb in temeljni sestavni del kakršnegakoli bolj socialnega in pravičnega sistema.
Vladimir Šega
Vladimir Šega je član lokalnega odbora Levica Maribor, svetnik Levice v mariborskem mestnem svetu ter predsednik Združenja svetov delavcev Slovenije.
