Dolgo sem se pripravljala na ta zapis.
Zato, ker mi je hudo ob zadnjih razkritjih spolnega nadlegovanja na Univerzi in na moji AGRFT. Zato, ker storilca poznam in se spomnim, kako je trpel, ko je kot mlad igralec moral igrati negativca. Toda, vsaka vloga nam očitno pusti nekaj svojega, nekaj, kar se nam naloži v kostni mozeg, ali DNK, kdo bi vedel?
Zato, ker bi bile to lahko naše hčere.
Zato, ker je prišlo na dan v času največjih napadov na neodvisne univerze in umetnost nasploh. Toda, naj bo jasno, vedno je pravi čas za razkritja takrat, ko žrtev zbere dovolj poguma, da spregovori. ne glede na vse okoliščine!
Zato, ker se zavedam, da se mladim dekletom dogaja spolno nadlegovanje zato, ker smo me tako dolgo molčale.
Molčale pa smo zato, ker nismo bile slišane, ker nismo imele komu povedati. Celo lastne matere so nas učile, da je pač “v življenju treba malo potrpet”, če si se rodila kot ženska.
Ko sem pričakovala otroka, sem s strahom čakala rezultate ultrazvoka. Nisem si želela hčere. Zato, ker sem se bala dneva, ko bi JI morala reči: “V življenju mora pač malo potrpet, če se je rodila kot ženska. “
Zato, ker nikoli nisem zbrala dovolj poguma, da bi povedala, zakaj sem zapustila poklic, ki sem ga oboževala. Povedala bom zdaj. Dva mandata umetniškega vodje, ki te slučajno ne mara, trajata 10 let in to je v življenju igralke lahko cela kariera. Ko sem po močno skrajšanem porodniškem dopustu prišla nazaj v matično gledališče, so me čakale samo stataže. Umetniškemu vodji sem se najavila na pogovor z vprašanjem, zakaj sem degradirana iz nosilke repertoarja na statistko in odgovor se je glasil tako: “Ti si sicer izvrstna igralka, imaš celo nagrade, a to ni dovolj. Režiserju moraš kdaj napisati kakšno pisemce, ali pa ga povabiti na kakšno romantično večerjo. Ampak, ti si zdaj žena in mati, torej te to ne zanima in se ne pritožuj!”
Sovražila sem igralke, ki so vloge plačevale z lastnimi telesi! Ko je to storila ena v generaciji, se je to isto pričakovalo od vseh! Kvaliteta več ni bila pomembna! Če bi se hotela prostituirati, ne bi šla študirati na akademijo, kamor je že v štartu težko priti, ne bi trdo delala in zmrzovala v ledeno mrzlih sobicah, kjer sem ves prosti čas preživljala pod odejo s kaloriferjem, ki mi je pihal v glavo, medtem, ko sem brala in študirala. Cele dneve študirala, da bi uresničila svoje sanje! Zaloputnila sem vrata gledališča in se nisem nikoli vrnila. Priznam, pogrešala sem ga. Zelo. Predstave, kolege in varnost, ki ti jo nudi redna služba. Ampak, ne za vsako ceno.
Zato sem ponosna na ženske, ki so zbrale dovolj poguma, se izpostavile in spregovorile.
Tudi zato je čas, da v DZ vložimo pobudo, da samo JA pomeni JA. Zato vas vabim, da prispevate svoj podpis, da prekinemo z nedopustno prakso zlorabe in poniževanja žensk!
