V tem tednu nas je razžalostila novica, da je umrl David Graeber, anarhist, antropolog in eden najvidnejših predstavnikov gibanja Occupy – kratke, a pomembne epizode polpreteklega levega aktivizma.
Graeber se je ukvarjal z vrsto tem, najbolj pa je poznan po knjigah o zgodovini dolga in “bullshit službah” poznega kapitalizma. V slovenščino so bila doslej prevedene naslednje izdaje:
- Fragmenti anarhistične antropologije (Založba /*cf, 2013)
- Dolg : prvih 5000 let dolžništva (Založba /*cf, 2014)
- Utopija pravil : o tehnologiji, neumnosti in skrivnih radostih birokracije (Beletrina, 2017)
V nadaljevanju ponujamo izbor odlomkov in povezav do njegovih člankov in del, ki so se nam najbolj vtisnili v spomin:
? O “bullshit službah”
Najmanj od velike gospodarske krize naprej poslušamo opozorila, da je oziroma bo avtomatizacija povzročila izgubo milijonov služb – Keynes je takrat skoval termin “tehnološka brezposelnost” in veliko ljudi je predvidevalo, da je bila množična brezposelnost v 30. letih 20. stoletja le znak prihodnjega razvoja – in medtem ko se lahko zdi, da so takšna opozorila vedno pretirano panična, ta knjiga želi nakazati, da je resnica nasprotna. Opozorila so bila popolnoma točna. Avtomatizacija je dejansko vodila v množično brezposelnost. Njeno širjenje smo preprosto ustavili z ustvarjanjem lažnih služb, ki so pravzaprav izmišljene.
Vendar se že danes 37 do 40 odstotkom delavcev v bogatih državah zdi, da so njihove službe nesmiselne. Približno polovica gospodarstva je sestavljena iz ali obstaja zaradi “bullshit” služb. In pri tem ne gre niti za nevemkako zanimivo sranje! Če bi ljudem omogočili, da se sami, brez omejitev, odločijo, kako bodo najbolje pripomogli k blaginji človeštva, ali bi res lahko ustvarili delitev dela, ki bi bila še bolj neučinkovita od trenutne?
https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/24564454
? O gibanju Occupy
Toda javno združevanje državljanov, ki so prišli protestirat – kar naj bi bila ena bistvenih značilnosti ameriške identitete –, se zdi manj legitimna od združevanja posameznikov, ki vam hočejo nekaj prodati.
Če to omenite večini Američanov srednjega razreda, vas bodo samo nejeverno pogledali. Najbrž bodo rekli: seveda imate pravico do svobodnega združevanja, samo dovoljenje morate pridobiti. Kaj je narobe s tem?
Na to lahko odvrnete: ali bi še lahko govorili o svobodi tiska, če bi morali pri policiji zaprositi za dovoljenje, preden nekaj objavite? Ali da nekaj javno poveste? Najbrž bodo odgovorili: ampak to je nekaj čisto drugega! Tu gre za promet. Ne morete se kar zbirati in ovirati ljudi, ki hodijo ali se vozijo po cesti.
Ne spomnim se, da bi v kaki ustavi videl zagotovljeno pravico do neoviranega pretoka prometa. Toda med gibanjem Okupirajmo Wall Street smo se naučili, kako hitro je država pozabila na svojo lastno listino svoboščin.
? O delavskem razredu
Tudi v času Karla Marxa ali Charlesa Dickensa je v delavskih soseskah živelo več služinčadi, loščilcev čevljev, smetarjev, kuharjev, medicinskih sester, taksistov, učiteljev, prostitutk in branjevk kot delavcev in delavk v rudnikih, tekstilnih tovarnah ali livarnah. To še bolj velja za današnji čas. Tisto, kar si predstavljamo kot arhetipsko žensko delo – skrb za ljudi, izpolnjevanje njihovih potreb in želja, razlaganje, pomirjanje, pričakovanje želja ali misli nadrejenih, da niti ne omenjamo preživljanja, nadzorovanja in vzdrževanja rastlin, živali, strojev in drugih predmetov -, predstavlja veliko večji delež dejanskega dela delavskega razreda kot kovanje, klesanje, dvigovanje ali nabiranje stvari.
? O birokratizaciji
Medtem ko je predstava, da je trg nekako nasproten državi in neodvisen od nje, v veljavi vsaj od 19. stoletja naprej, da bi z njo upravičili ekonomske ukrepe politike laissez-faire, ki naj bi zmanjšali vlogo države, ti ukrepi v resnici nikoli niso imeli tega učinka. Angleški liberalizem na primer ni vodil h krčenju državne birokracije, ampak ravno nasprotno: k neskončnemu napihovanju množice državnih uradnikov, evidentičarjev, nadzornikov, notarjev in policijskih uslužbencev, ki so omogočali liberalne sanje o svetu svobodnih pogodbenih razmerij med avtonomnimi posamezniki. Izkazalo se je, da zahteva vzdrževanje ekonomije prostega trga tisočkrat več papirologije kot absolutistična monarhija v slogu Ludvika XIV.
https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/292382208
? O kapitalizmu kot cokli tehnološkega razvoja
Industrijski kapitalizem spodbuja izjemno hitro rast znanstvenega napredka in tehnoloških inovacij – ki ji ni para v človeški zgodovini. Tudi največja kritika kapitalizma Karl Marx in Friedrich Engels sta hvalila njegovo spodbujanje “proizvodnih sil”. Marx in Engels sta verjela tudi, da bo nenehna potreba kapitalizma po izboljšavah industrijskih proizvodnih sredstev povzročila njegov propad. Marx je zagovarjal tezo, da je zaradi določenih tehničnih razlogov vrednost – in posledično profit – mogoče pridobivati le iz človeškega dela. Konkurenca sili lastnike tovarn v mehanizacijo proizvodnje in zmanjševanje stroškov dela, vendar je korist za podjetje le kratkoročna; mehanizacija namreč znižuje splošno profitno stopnjo.
Že 150 let ekonomisti razpravljajo, ali Marxova teorija drži. Če drži, je odločitev industrialcev, da raziskovalnih sredstev ne usmerijo v izum robotskih tovarn, kot so pričakovali v 60. letih 20. stoletja, temveč namesto tega preselijo svoje tovarne v delovno intenzivne in nizkotehnološke prostore na Kitajskem ali na globalnem jugu, popolnoma smiselna.
https://thebaffler.com/salvos/of-flying-cars-and-the-declining-rate-of-profit
