Odbor za infrastrukturo se danes seznanja s stanjem v Termoelektrarni Šoštanj, ki od priključitve šestega bloka dalje ustvarja večstomilijonske izgube, nadaljnja odvisnost od tega nasedlega projekta pa ogroža tako preostale proizvajalce električne energije znotraj krovne energetske družbe kot tudi mnoga delovna mesta in okoli 35.000 prebivalcev Šaleške doline, ki so odvisni od TEŠ za ogrevanje čez zimo.
Postopno zapiranje elektrarne je začetek zadnjega dejanja v drami, ki smo jo gledali 20 let, zaznamovali pa so jo ugrabitev države, politika izvršenih dejstev, korupcija in rop javne blagajne.
Bistvo nasedlega projekta TEŠ6 je, da je izračun njegove rentabilnosti temeljil na lažnih informacijah o razpoložljivih zalogah in kalorični vrednosti premoga iz velenjskega rudnika. Preiskovalna komisija o projektu TEŠ6, ki jo je kot poslanec Združene levice vodili Matjaž Hanžek med leti 2014 in 2018, je razkrila, da so se odgovorni zavedali nezadostnih zalog in kurilne vrernosti, a so zavajali politične odločevalce. Politični odločevalci pa so kljub netransparentnemu in neodgovornemu vodenju projekt omogočali in potiskali naprej. Medtem je njegova cena zrasla s prvotno ocenjenih 600 milijonov na 1,4 milijarde evrov, proizvodni stroški pa so se nato izkazali za popolnoma nerentabilne.
Pri projektu TEŠ6 so sodelovale vse vlade od leta 2004 do 2014, osrednji protagonisti pa so prihajali iz strank SD, SDS in Zares: Borut Pahor, Matej Lahovnik, Franc Križanič, Janez Janša, Andrej Vizjak. Tako je ugotovilo Hanžkovo poročilo, ki je popisalo celotno zgodovino odločitve za šesti blok na skoraj 500 straneh.
Po tem, ko bo TEŠ z letom 2025 prešel primarno na obratovanje za proizvodnjo toplote za ogrevanje, bodo letne subvencije države znova znašale na desetine, če ne stotine milijonov evrov. Sanacijo elektrarne in premogovnika ter prestrukturiranje regije bo prav tako plačala država, saj TEŠ in velenjski premogovnik tega denarja nimata. Največje breme TEŠ6 pa so zamujene priložnosti in denar, ki je bil zapravljen za zgrešen lobističen projekt, namesto da bi bil vložen v bolj smiselne cilje. Posledice tega projekta ugrabitve države na pragu podnebne krize bodo močno bremenile še številne prihodnje generacije.
Čez dva meseca se bomo odpravili na referendum o drugem bloku jedrske elektrarne Krško – projektu, ki je lahko že v izhodišču desetkrat dražji od končne cene TEŠ6. Da lahko cena elektrarne med gradnjo še močno zrasla, potrjujejo izkušnje z gradnjo jedrskih elektrarn iz tujine: Hinkley Point C iz 24 na 46 milijard funtov; Vogtle 3 in 4 iz 6,1 na 30 milijard funtov; Flamanville 3 iz 3.3 na 19,1 milijarde; Olkiuoto 3 s 3 na 12 milijard €; dva nova bloka V.C. Summer v ZDA so ustavili leta 2017 zaradi naraščajočih stroškov, po tem ko so že porabili 9 milijard dolarjev.
Odločitve za referendum v Levici nismo podprli, ker referendum o splošni resoluciji o rabi jedrske energije in gradnji drugega bloka ni smiseln, ampak potrebujemo odgovore na jasna vprašanja: navsezadnje, koliko bo gradnja stala in kakšne cene električne energije lahko pričakujemo?
Izkušnja TEŠ6 nas namreč uči: brez jasnih in preverljivih informacij bomo namreč še enkrat zavedeni. Lobističnih interesov, mednarodnih in lokalnih, tako kot pri termoelekrarnah tudi pri jedrski energiji ne manjka.
