Ustavno sodišče na Poljskem je prejšnji teden presodilo, da je splav prepovedan tudi v primeru razvojnih nepravilnosti zarodka. Poljska je s tem skoraj popolnoma prepovedala splav. Splav bo po novem torej dovoljen le še v primeru posilstva, incesta ali če bo ogroženo življenje matere. Lani je bilo na Poljskem kar 98 odstotkov od 1.100 legalno izvedenih splavov opravljenih iz razloga, ki je bil prejšnji teden prepovedan na osnovi ustavne pravice do življenja. Četrtkova odločitev tako v praksi pomeni dokončno prepoved splava in totalen nadzor države nad ženskim telesom.
Za spremembo zakonodaje se je zavzela vladajoča stranka Zakon in pravičnost (PiS). Na ustavno sodišče – kamor so sami imenovali večino sodnikov – so naslovili zahtevo za presojo ustavnosti zakona, ki pravzaprav že od leta 1993 prepoveduje splav in je po novem očiščen skoraj vseh izjem. PiS so na oblasti od leta 2015 in od takrat dalje brezsramno napadajo ženske pravice. Njihovi voditelji so znani po konzervativni politiki, omalovaževanju feminizma in javni diskreditaciji boja proti nasilju nad ženskami. Spomnimo na nedavne klice k odstopu od Istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja nad ženskami in v družini, ki so ga na poziv poljskih kolegov podprli tudi nekateri politiki SDS. Delo organizacij, ki se bojujejo za pravice žensk, pa v vladajoči stranki označujejo za bogoskrunsko razkrajanje družine in tradicionalnih vrednot.
Doslej so na Poljskem letno izvedli okoli 2.000 zakonitih splavov, od tega večino prav zaradi deformacij zarodka. A po ocenah skupin za pravice žensk je dejanskih splavov okoli 200.000 na leto, bodisi nezakonitih bodisi gredo ženske v tujino. Ženske na Poljskem nimajo ustreznega dostopa do kontracepcije in popolnoma nezadostno podporo pri soočanju z družinskim in spolnim nasiljem.
Vse od četrtkove sodbe dalje potekajo na ulicah Poljske množični protesti, s katerimi policija obračunava s solzilcem in nasiljem.
Obdobje gospodarske krize je na Poljskem velik del prebivalstva pognalo v roke desnici. Občutki strahu ter izgube varnosti in stabilnosti, ki jih kriza proizvaja, predstavljajo ploden teren za konservativne in nacionalistične politike. Ti kažejo s prstom na marginalizirane skupine, pa naj gre za ženske, begunce ali istospolno usmerjene.
S tem zakrivajo dejstvo, da ne znajo ponuditi ljudem ničesar, razen strašenja pred drugačnim in nazadovanja v preteklost. Zato sta boja za spremembo sistema in zaščito marginaliziranih neločljivo povezana. Če ne bomo stopili danes na stran preganjanih, se lahko jutri tudi sami znajdemo na njihovem mestu. In dokler bomo živeli v sistemu, ki ne more biti drugačen kot globalno neenak in socialno nepravičen, ne bo iskanja in preganjanja tarč nikoli zares konec.
