Odgovor Juretu Tepini – čemu in komu služi nakup orožja?

V nedavnem zapisu nas je odgovorni urednik 24ur.com, Jure Tepina, obtožil, da so skoraj vse trditve, ki podpirajo razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o investiciji 780 milijonov evrov v vojaško opremo, “laž”. Trditev je presunljiva. Stranka Levica naj bi pri nasprotovanju zakonu spletla gosto mrežo laži skoraj brez nitke resnice, pri tem pa bila tako prepričljiva, da so nam nasedle več kot tri četrtine prebivalk in prebivalcev Republike Slovenije, ki nasprotujejo nabavi orožja v času zdravstvene, gospodarske, socialne in okoljske krize. Je mogoče, da tolikšen delež Slovenk in Slovencev slepo verjame, karkoli jim Luka Mesec reče, ali pa je bolj verjetno, da Jure Tepina svoj argument zgradi na napačnem prikazovanju stališč nasprotnikov nabave orožja?

Za kaj se pri referendumu sploh gre?

Najprej k najočitnejšemu in tudi najbolj neposrečenemu poskusu diskreditacije: Levica nikoli ni trdila, da želi vlada kupovati tanke, kot nam očita Jure Tepina, da bi nas lahko poučil on nasprotnem in nam v obraz vrgel očitek “populizma”. Levica ves čas reče bobu bob in oklepniku oklepnik, kot je razvidno tudi iz objav z 6. oktobra in 20. novembra in iz spletne strani 780milijonov.si. Trditev o tankih si lahko razlagamo le tako, da gospod Tepina podobno kot obrambni minister Tonin povsem dobesedno bere vizualno podobo kampanje #780milijonov, kjer je prikazana karikatura premierja Janša, ki v svoji desni roki resda drži tank.

Verjamemo, da nam ni treba nikomur pojasnjevati, da karikatura ni objektivna odslikava resničnosti in je ni mogoče brati kot takšne. Karikatura prikazuje, kako se vlada Janeza Janše v času epidemije igračka s kupovanjem orožja, namesto da bi naslavljala pereče družbene probleme, ki jih je močno zaostrila epidemija koronavirusa. 

Prav tako smo prepričani, da se gospod Tepina dobro zaveda brezpredmetnosti očitka: kot da bi na podporo ali nasprotovanje načrtovanemu nakupu vojaške opreme res vplivalo vprašanje, ali bodo kupljeni oklepniki puščavski prah bližnjega vzhoda dvigali s kolesi ali pa s tračnicami!

Za to nikoli ni šlo, pač pa se ves čas gre za družbene prioritete: ali bomo v času najhujše zdravstvene, socialne, gospodarske in okoljske krize, ko krvavo potrebujemo vsak cent za reševanje življenj, delovnih mest in socialne stiske ljudi ter spopadanje s posledicami podnebnih sprememb, sredstva raje namenili za oboroževanje?

Ali hoče Levica uničiti Slovensko vojsko?

Gospod Tepina meni, da nasprotovanje povečanju vojaških izdatkov pomeni kar nasprotovanje obstoju vojske in nam pri tem kot zgled postavi Švico z njeno menda “izredno močno vojsko z naborniki, do zob oboroženimi resnimi rezervisti s puškami”. Žal podatki takšnega sklepa ne dopuščajo, saj je Švica leta 2019 za vojaške izdatke namenila le 0,73% svojega BDP, medtem ko so bili ti izdatki v Sloveniji bistveno višji pri 1,05%. Ne le to, od leta 2000, ko so bili vojaški izdatki obeh držav primerljivi, jih je Švica močno zmanjšala, v Sloveniji pa so se po velikem vzponu v dvatisočih danes ponovno vrnili na podobno raven kot pred dvajsetimi leti. Pa Švica ni hud ekscesni primer, občutno nižje vojaške izdatke kot Slovenija imajo v Evropi tudi Irska (0,30% BDP), Luksemburg (0,62%) in Avstrija (0,73%).

 

Če bi Slovenija zadnja leta zniževala svoje vojaške izdatke tako kot Švica, se danes ne bi pogovarjali o dodatnih 780 milijonih, temveč bi vsako leto prihranili več kot 150 milijonov evrov zgolj pri vojaških izdatkih. To je več kot polovica vseh sredstev, ki jih Republika Slovenija letno nameni za financiranje raziskovalnih programov in projektov v okviru proračuna Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. 

Seveda so vojaški izdatki Švice v absolutnih zneskih višji, ker je Švica tudi mnogo bogatejša država – ampak zakaj ne bi potem raje pozornost usmerili na to, koliko bolje je pri njih ‘oboroženo’ zdravstvo, ki mu Švica letno namenja skoraj več kot enkrat več javnih sredstev na glavo prebivalca kot Slovenija. Zakaj gospod Tepina namesto nabornikov ne prešteje raje števila objavljenih znanstvenih člankov na milijon prebivalcev, kjer je Švica prva na svetu. Tudi na tem področju so javni izdatki Švice bistveno višji od tistih Slovenije, ne le v absolutnih zneskih, temveč tudi kot delež BDP.

Jasno je torej, da imata Švica in Slovenija različne prioritete: medtem ko Švica večji delež svojega BDP namenja za družbeno blaginjo in razvoj, na primer z vlaganjem v znanost in zdravstvo, pa Slovenija daje prednost vojski in zanemarja druga področja kot je znanost, kjer smo po javnih vlaganjih na samem repu evropskih držav.

Hladne vojne je konec

Nadalje nam gospod Tepina – podobno neutemeljeno kot prej – očita, da se zapletamo v protislovja, saj naj bi malikovali domnevno militaristično SFRJ in njeno “tujo” vojsko JLA, sovražili pa “našo” Slovensko vojsko in nabavo vojaške opreme za potrebe – očitno prav tako “našega” – Nato pakta.

Tudi v tem primeru gre za stališča, ki ne temeljijo na čemerkoli, kar je Levica kadarkoli storila ali rekla. Lahko opozorimo le na preverljivo dejstvo, da se Levica v referendumski kampanji nikoli ni izrekla proti obstoju Slovenske vojske ali se posmehovala njenim simbolom. 

Prav tako lahko preverljivo je dejstvo, da je Združena Levica, predhodnica stranke Levica, prvič nastopila na državnozborskih volitvah leta 2014, dobrih dvajset let po tem, ko je JLA prenehala obstajati, in da se naša stranka o vojski nekdanje države nikoli ni izrekla. Je pa zagotovo zabeleženo stališče Levice, da sta tako Nato pakt  kot oboroževalna dirka anahronizma hladne vojne – stališče, za katerim lahko tudi danes ponosno stojimo.

Podobno kot v preostalem besedilu gospod Tepina tudi na tem mestu ne odgovarja na argumente, ki nasprotujejo nabavi orožja, temveč odpravi vse pomisleke s propagandno puhlico: videli smo vas v majici Che Guevare, zato je vaša trditev neveljavna.

Težko razumemo, kako lahko gospod Tepina vleče vzporednice med narodnoosvobodilnim bojem in današnjim nakupom orožja, saj zgodovina druge svetovne vojne ravno dokazuje, zakaj so nakupi dragega orožja, ki ne more služiti obrambi našega ozemlja, nepotrebni in škodljivi. Saj je vojska Kraljevine Jugoslavije, ki je v času pred vojno zapravljala javni denar za megalomanske vojaške projekte kot je bila Rupnikova linija, leta 1941 klecnila v le nekaj dneh, učinkoviti upor pa so nudile sile, ki so ga začele skoraj brez orožja. Če so bili partizani raje bili lačni kot brez orožja, kot trdi gospod Tepina, je bilo to verjetno zato, ker so državo okupirale sovražne sile, ki so želele slovenski narod izbrisati z obličja zemlje, situacija, ki je z današnjo torej povsem neprimerljiva.

Podobno nesmiselna kot primerjava z narodnoosvobodilnim bojem je tudi primerjava s SFRJ, ki je bila ukleščena med dva velika vojaška bloka, ki sta si še leta 1961 v Berlinu skoraj skočila v lase. Karkoli si že mislimo o Jugoslaviji, bo kdorkoli težko oporekal dejstvo, da je bila vojaška ogroženost države takrat bistveno višja kot je danes vojaška ogroženost Slovenije.

 

Prav primerjava s tistim časom bi nam morala dati vedeti, da je današnja situacija bistveno drugačna, da se je hladna vojna končala, da so se globalni vojaški izdatki od njenega vrhunca močno zmanjšali in da prihodnost človeštva ne more ležati v nasilnih spopadih, temveč v diplomaciji, spoštovanju mednarodnega prava in miroljubnemu reševanju sporov med državami.

Nabava orožja ni podprta z analizo varnostnih groženj

Resna razprava bi zahtevala angažma onkraj cenenih puhlic in poskusov diskreditacij, od vlade – in gospoda Tepine – pa analizo varnostnih groženj Republiki Sloveniji, zaradi katerih naj bi bil nakup točno določene opreme v znesku 780 milijonov tako nujen, da mora imeti prednost pred investicijami v zdravstvo, blaginjo prebivalstva in spopadanjem s podnebno in okoljsko krizo.

Analiza varnostnih tveganj bi verjetno navrgla kar nekaj za zagovornike nakupa orožja neprijetnih ugotovitev in še več neprijetnih vprašanj. Za začetek se vsiljuje vprašanje, kako bodo kupljeni oklepniki varovali Slovenijo, če glede na njene geografske značilnosti težko zapustijo avtocesto?

Prav tako bi se morali spopasti z naraščajočo grožnjo desnega ekstremizma v Evropi in odgovoriti na vprašanje, ali je naša skrajno desna vlada, ki nabavlja orožje, del rešitve ali morda del problema. Nasloviti bi morali tudi varnostna tveganja, ki izhajajo iz posledic podnebne in okoljske krize, saj ta že pomembno prispeva h konfliktom in begunskim tokovom.

Nenazadnje pa bi se morali tudi resno vprašati, ali ni prav orožje, ki je opustošilo Irak in Afganistan, destabiliziralo celotno regijo in ustvarilo Islamsko državo, vzrok nevarnosti in ne rešitev zanjo. In ali ni sodelovanje Slovenije pri teh nepremišljenih avanturah ključna grožnja njeni varnosti? To posredno priznava tudi Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Repulike Slovenije, ki izpostavi, da bi lahko bila Republika Slovenija tarča napadov, ker bo zagotavljala podporo premikom vojakških sil članic Nata in Evropske unije. Orožje, ki ga sedaj kupujemo za sodelovanje v Natovih misijah v tujini, torej ne bo povečalo varnosti Slovenije, temveč bo prav nasprotno na naše ozemlje narisalo tarčo, če se bomo po nepotrebnem pustili zvleči v spopade med velikimi silami. 

Seveda vlada tovrstne analize kot tudi odgovorov na ta vprašanja vlada nima, ker jih tudi ne potrebuje. Kljub temu, da smo jo k temu večkrat pozvali, še do danes nismo prejeli ocene varnostnih tveganj, ki je podlaga nakupu orožja. Pač pa vemo, da Nato zahteva, naj članice povečajo vojaške izdatke na 2% BDP, ker želijo ZDA na nas prevaliti večji del stroškov vzdrževanja njihove globalne prevlade. Vemo tudi, da so orožarski posli hvaležen poligon za korupcijo, mednarodni mirovni inštitut SIPRI ocenjuje, da je trgovina z orožjem odgovorna za kar 40% vse korupcije v globalnih transakcijah. Vemo tudi, da se je Matej Tonin s svojim madžarskim kolegom že pogovarjal o nakupu madžarskih oklepnikov, da so norveški lastniki Patrie že kontaktirali predsednika vlade in da je ta isti predsednik vlade napovedal obisk v Izraelu – ali se bo tam pogovarjal o nakupu orožja, uradno ne vemo. Zdi se torej verjetno, da kupljeno orožje ne bo namenjeno obrambi države, temveč bo služilo utrjevanju globalne prevlade ZDA, poplačilu uslug političnemu gospodarju v Budimpešti in polnjenju blagajn na Trstenjakovi s provizijami od prodaje.

Socializem ni krvoločna zver

Prazen je tudi argument, da naj bi bil socializem po svoji naravi militanten in da socialisti zato ne bi smeli nasprotovati kupovanju orožja, ali pa bi morali pri tem vsaj zardevati ob zavedanju svoje dvoličnosti – kot takrat, ko na svojih iPhonih kritiziramo kapitalizem. 

Takšno stališče lahko temelji le na slabem poznavanju zgodovine SFRJ in gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je namreč kot vodilna članica gibanja nasprotovala blokovski delitvi in ni pristopila ne k Varšavskemu ne k Natu paktu. Še več, politiko miru in nenasilja ter globalno razoroževanje je ves čas postavljala na vrh svojih prioritet v mednarodni politiki. 

Že na ustanovnem vrhu Neuvrščenih v Beogradu septembra 1961 so voditelji držav članic gibanja sprejeli deklaracijo, ki se do oboroževanja zelo jasno opredeli: “Razoroževanje je nujna potreba in najpomembnejša naloga človeštva.” Ves čas obstoja gibanja je ta zahteva ostala ena izmed njegovih temeljnih. Medtem ko sta se ZDA in Sovjetska zveza zapletali v oboroževalno dirko, je bilo stališče gibanja neuvrščenih, da je treba sredstva raje nameniti nujnejšim nalogam naslavljanja globalne revščine in pomanjkanja, odpravljanju lakote in zagotavljanju dostopa do izobrazbe ter zdravstvene oskrbe – skratka denar nameniti za razvoj, in ne za orožje.

Lahko se seveda pogovarjamo o tem, v kolikšni meri je bila takšna pacifistična drža SFRJ v mednarodnih odnosih skladna z osrednjo vlogo JLA doma, njeno mitologijo in tudi pomembno politično vlogo integriranja federacije. Jugoslaviji lahko tudi očitamo, da zaradi pragmatizma ni vedno stala za svojimi deklariranimi cilji – recimo leta 1956 ob sovjetski invaziji Madžarske – vendar pa je brez dvoma zgodovinska resničnost Jugoslavije mnogo bolj kompleksna in tudi protislovna kot to želi prikazati gospod Tepina, ki v socializmu vidi le militaristično silo.

Zgodbo o domnevno miroljubni golobici Sloveniji in krvoločni zveri Jugoslaviji postavi na laž primerjava njunih odzivov na avanture velesil na bližnjem vzhodu. Ko je leta 1979 Sovjetska zveza vkorakala v Afganistan, je v generalni skupščini OZN Jugoslavija podprla resolucijo (A/RES/ES-6/2), ki je invazijo obsodila, in zahtevala umik vseh tujih čet z ozemlja Afganistana. Resoluciji je nasprotovalo le 18 satelitov Sovjetske zveze, ki so si z nenačelno držo prislužili posmeh in prezir celotne mednarodne skupnosti.

Kako drugače pa je ravnala Slovenija, ko so se ZDA podale na svoj morilski pohod po bližnjem vzhodu ter brez mandata varnostnega sveta OZN napadle Afganistan in Irak. Slovenska – domnevno na pacifizmu utemeljena – vlada ne le, da ni našla poguma nasprotovati lažem, izkrivljanju mednarodnega prava in zavajanju o orožju za množično uničenje, temveč je zunanji minister Rupel leta 2003 s podpisom Vilniuškega pisma celo podprl nezakonito okupacijo Iraka. Tokrat se je Slovenija znašla v vlogi tistih satelitov, ki so si s klečeplazenjem pred velesilo prislužili upravičen posmeh in prezir mednarodne skupnosti. Pa nas ta sramota ni doletela zato, ker bi si tako želeli njeni prebivalci – ti so se v velikem številu pridružili globalnim proti vojnim protestom – temveč zato, ker je takratna vlada voljo ljudi ignorirala, da bi lahko ustregla Washingtonu.

 

Danes smo v podobni situaciji, saj želi vlada v nasprotju z voljo ljudstva kupovati orožje, namen pa je okrepiti imperialno gospostvo ZDA. Predviden nakup orožja ni namenjen obrambi države, temveč vojnemu hujskaštvu in zaostrovanju mednarodnih napetosti. In o tem se pri referendumu v resnici gre. To so dileme, na katere moramo odgovoriti, preden se pogovarjamo o tem, ali bi bilo bolje kupovati osemkolesnike ali tanke. Človeštvo ne potrebuje ponovne eskalacije vojaških izdatkov, temveč skupne napore za odpravljanje vzrokov konfliktov – pri tem vse pomembnejši postajajo podnebne spremembe in vse bolj neodgovorna ter nepredvidljiva zunanja politika vodilne sile Nato pakta – in zavezanost miroljubnemu reševanju sporov med narodi.