Zatikanja zastavic v spomin na “umorjene otroke” ne moremo obravnavati zgolj kot eno simbolično akcijo samo po sebi. Gre za del dolgoletne sistematične kampanje proti pravici do splava, ki povezuje mrežo organizacij in medijev ter izvaja številne aktivnosti. Vključno s shodi pred ginekološkimi klinikami, ki nadlegujejo ženske, ki se v točno tistem trenutku marsikdaj nahajajo v zelo občutljivih osebnih situacijah.
Gledano globalno so ta prizadevanja del neokonservativne agende, ki se trudi odpraviti številne osebne svoboščine in civilizacijske pridobitve, izborjene skozi moderno dobo. Neokonservativci so mednarodno povezani, ponekod trdno zakoreninjeni, kopirajo uspešne metode drug od drugega, razpolagajo z zavidljivimi materialnimi sredstvi ter marsikje v razvitem svetu dosegajo dramatične uspehe.
Pri tem lahko računajo na plodna tla zaradi družbenih krivic in neenakosti ter izgube varnosti in stabilnosti, ki jih pušča za seboj kapitalistični družbeni red. V takšnih pogojih je enostavno zganjati moralno paniko in kazati s prstom na šibkejše, s tem pa preusmerjati pozornost z dejanskih vzrokov.
Dobrodošlo je, da vsake toliko naletimo na družbene situacije, v katerih se jasno pokažejo razlike med različnimi političnimi filozofijami.
Liberalizem je zaverovan v univerzalnost in domnevno pravičnost zakonov, v okviru katerih bo s pomočjo racionalnih argumentov in spoštljive komunikacije prevladal družbeni napredek.
Pristaši levice bomo branili liberalne dosežke, ampak ne delimo tega naivnega zaupanja v napredek znotraj sistema, v kakršnem se nahajamo.
Za napredek se je namreč potrebno boriti, proti nasprotnikom, ki so slejkoprej močnejši in vplivnejši od nas. In zato še toliko bolj braniti tisto, kar je že bilo priborjenega.
