Luka Mesec: Kakšna bo prihodnost dela? Trije izzivi

»Sam sem odraščal tukaj, v kraju, kjer smo imeli otroci svobodno otroštvo. Cele popoldneve smo tekali okoli hiše, se igrali v gozdu, pozimi se sankali, poleti igrali zemljo krast. V krajih, mestih, državah, po katerih se radi zgledujemo, od Zahodne Evrope, ZDA do Kitajske ima marsikateri otrok povsem drugačno otroštvo. Urnike imajo dostikrat tako polne kot njegovi starši; tudi zato, ker so se staršem delovniki razvlekli čez cele dneve, ker za otroke ni časa, je pa otrok postal projekt, v katerega je treba vlagati. Je to napredek, h kateremu stremimo? Kako daleč smo se v imenu produktivnosti pripravljeni odrekati prostemu času? Kako urediti naša življenja, da nam ne bo neprestano zmanjkovalo časa zase, za družino, prijatelje? Vsa ta vprašanja so močno povezana s prihodnostjo dela.«

»Stari način trgovanja, ki se je pri nas do neke mere še ohranil na tržnicah, zgleda tako. Prodajalca vprašaš, koliko nekaj stane, on ti pove, potem pa se zmenita, kaj je vredu cena, kaj bi vsak od vaju razumel kot dober posel. S tem se gradijo človeški stiki, odpira prostor za klepet in humor, in zato je izkušnja tržnice vedno bolj prijetna od izkušnje supermarketa. V slednje smo pa že davno postavili tekoče trakove, kjer vsi ti obredi odpadejo. Prodajalca ti ni treba niti pogledati v oči, vse kar mora narediti on, pa je povleči produkte čez skener in ponuditi terminal za plačilo. Tudi temu smo rekli napredek – tako kot uvajanju tekočega traku nasploh. Ta se je vsem zdel dobra ideja, od industrialcev do revolucionarjev, od Henryja Forda in Woodrova Wilsona do Lenina in Maa. Čeprav je bilo vsem jasno, da ta izum ne bo le povečal produktivnosti dela, ampak hrati kreativne poklice spremenil v serije repetitivnih gibov, ljudi, ki so v svoje delo vlagali znanje in spretnosti, pa spremenil v priveske strojev.

V 20. stoletju se je to zgodilo z obrtmi in ročnimi poklici. V 21. stoletju pa obstaja težnja, da na tak način ”povečamo produktivnost” intelektualnih poklicev. Poznam primere prevajalcev, ki od stranke dobijo preveden tekst v enem od spletnih orodij s prošnjo naj ”samo še malo pogledajo”. Umetna inteligenca danes zna pisati verze, scenarije, posnemati človeško logiko. Bomo kmalu kupovali z AI naslikane slike, brali z AI napisane časopise in gledali filme s scenariji, ki jih bo ustvarila umetna inteligenca? Bodo zdravniki in sodniki svoje diagnoze in sodbe postavljali z AI? Bomo kmalu ljudje samo še urednikovali, kar bodo za nas pripravili algoritmi? Kaj to pomeni za vse te poklice?«

»Zadnje in najpomembnejše vprašanje pa je, kdo bo o vsem tem odločal. Kdo bo presojal, kako naj podjetja vpeljejo AI, in ali bo ta šel zaposlenim v škodo ali korist? Bomo še naprej dopuščali koncentracijo kapitala, kar pomeni, da bodo o tem odločali odtujeni centri moči? Moj klic je, da zato potrebujemo razpravo o ekonomski demokraciji – vprašanju, kako zaposlene vključiti v upravljanje in lastništvo podjetij. Svoboden si šele, ko sam – in ne kdo drug namesto tebe – odločaš o svoji usodi. In da bi živeli svobodno, moramo biti ves čas na preži.«