Gre za pomembno pridobitev, še posebej za deželo, kot je Francija, ki ima dobro organizirane in finančno podprte ultrakonservativne organizacije, ki so zaprisežen sovražnik točno takih svoboščin. Zapis v ustavo je dodaten branik pred njihovimi načrti.
Povedno je, da je francoski predlog nastal kot takojšen odziv na padec federalne uzakonitve pravice do splava v ZDA, ki se je zgodil pred dvema letoma (oblikovali so ga pri naši sestrski stranki La France Insoumise).
Ne drži pa trditev, ki jo nepreverjeno ponavljajo tuji mediji, da je Francija prva država na svetu, ki je takšno pravico zapisala v ustavo. Zapis v ustavo poznamo med drugim tudi v Sloveniji. Prevzeli smo ga od Jugoslavije, ki je pravico do splava zapisala v ustavo že leta 1974. To je leto dni prej, preden je Francija komajda odpravila kriminalizacijo splava, kar je Jugoslavija storila v petdesetih. To je še en pokazatelj, kako zamolčana je dediščina (tukajšnjega) socializma med zahodnjaki.
Ravno na področju emancipacije žensk so njegovi dosežki mogoče najobstojnejši. Marsikaj pri pravici do splava, kar pri nas štejemo za samoumevno, drugod ni. Marsikatera omejitev, za katero pri nas znorimo, ko jo predlaga recimo Matej Tonin, je tudi na zahodu del zakonske ureditve. Plačljiva kontracepcija, obvezni razgovori, starostne omejitve, prepovedi oglaševanja so vse načini omejevanja pravice do splava, ki so norma tudi v državah, ki jih praviloma štejemo med bolj svobodomiselne. Vendar so direktno preskočile iz nazadnjaštva v liberalni kapitalizem, brez socialistične izkušnje.
To velja za reproduktivno svobodo v obe smeri. Države, ki na trd ali pa na mehek način onemogočajo ali otežujejo pravico do splava, so pogosto hkrati države z restriktivnimi politikami na področju starševskih pravic. Denimo z nizkimi starševskimi nadomestili in nedostopnostjo vrtcev.
Prizadevati si moramo za oboje. Za dostopne ginekološke klinike, ki omogočajo odločitev ne imeti otrok, in za dostopne vrtce, ki odločitev zanje omogočajo.