Tuje multinacionalke, ki so prejele milijone državnih pomoči, zapirajo obrate v Sloveniji, odpuščajo na stotine delavcev ter za seboj puščajo socialno opustošenje. Po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je ameriški Adient v okviru interventne zakonodaje prejel 766.000 EUR, italijanski Safilo 650.000 EUR, francoski Trevis pa 252.000 EUR. Po izteku shem državnih pomoči pa so njihovi lastniki enostavno spakirali kovčke, 1.100 delavcev pa bo pristalo na cesti. Ne gre za izolirane primere odpuščanja: medtem ko se je vlada hvalila z ohranjanjem delovnih mest, je delo izgubilo tudi 600 delavcev Boxmarka ter več kot 200 delavcev v Alpini, Cimosu, Aprilu in Gardeniji. Pri tem ne gre za nesrečna naključja, temveč za logične posledice nesposobnosti vlade. Ta je državne pomoči, ki naj bi bile namenjene ohranjanju delovnih mest, zasebnim podjetjem delila na lepe oči, v obliki nepovratnih sredstev brez ustreznih varovalk pred odpuščanjem.
Množična odpuščanja, ki smo jim priče v zadnjih mesecih, so dokaz da vladne sheme pomoči ne delujejo. Minister Cigler Kralj se že več kot pol leta hvali, da je Janševa vlada z interventnimi ukrepi ohranila 300.000 delovnih mest, kar je čisto zavajanje. Banka Slovenije je namreč v decembrskih napovedih makroekonomskih gibanj ocenila, da so vladni ukrepi uspeli ohraniti zgolj 16.000 delovnih mest. Poleg tega se učinkovitost državnih pomoči iz meseca v mesec slabša. Nadomestila za čakanje na delo, za katere je vlada odštela več kot 400 milijonov EUR, so v drugem valu epidemije praktično zamrla. Medtem ko je bilo marca 2020 na čakanju 114.485 delavcev, jih je bilo decembra le še 3.423. Povprečno število registriranih brezposelnih oseb pa je marca letos v primerjavi z marcem 2020 naraslo za 11,5% oziroma za 9.003.
Pri multinacionalkah, ki so prejele državne milijone, nato pa delavce pometale na cesto, povečini sploh ne gre za podjetja v težavah. Zapiranje proizvodnje in odpuščanje delavcev je zanje le del običajne poslovne strategije »optimizacije stroškov«, ki se jo poslužujejo že, ko pride do manjšega upada profitnih marž. Mnogi tuji investitorji, ki jih vlade v zadnjih desetletjih sprejemajo odprtih rok in častijo kot odrešenike, ki nam prinašajo delovna mesta in razvoj, načrtno iščejo lokalna območja z visoko brezposelnostjo, kjer so stroški dela razmeroma nizki, inšpekcijski nadzor pa izjemno slab. Poleg tega jim nizke odpravnine omogočajo, da se delavcev, ko jih ne potrebujejo več, znebijo brez velikih stroškov. Lastniki Adienta, Safila in Trevisa so za izkoriščanje domače delovne sile na takšnih območjih na vrhuncu epidemije izkoristili tudi širokogrudne pomoči države, zdaj pa za ohranjanje lastnih dobičkov socialno pustošijo že tako razvojno prikrajšane regije od Koroške pa do Spodnjega Podravja. Ker so omenjene multinacionalke tik po koriščenju javnih sredstev države, ki so bile namenjena ohranjanju delovnih mest, začela množično odpuščati, samo zato da bi ohranila dobičke svojih zasebnih lastnikov, bi morale odškodninsko odgovarjati zaradi oškodovanja javnih financ Republike Slovenije za zasebno korist.
Vladne sheme pomoči podjetjem, ki omogočajo takšne škodljive prakse oškodovanja javnega interesa Republike Slovenije za lastno korist, imajo dve ključni pomanjkljivosti. Prvi problem je v tem, da vlada pri večini ukrepov ni dala praktično nobenih omejitev pri odpuščanju. Od delodajalcev je zahtevala le, da v času prejemanja delnega povračila nadomestila plače ne smejo odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcem, ki so jih napotili na začasno čakanje na delo. To pomeni, da je lahko delodajalec že prvi dan delavcu, ki se je s čakanja na delo vrnil nazaj v službo, vročil odpoved. Drugi problem pa je v tem, da je vlada večino državnih pomoči podjetjem namenila v obliki nepovratnih sredstev. S subvencioniranjem zasebnega kapitala je tako državljanom izstavila račun za izgube zasebnih podjetij, ta pa so nato privatizirala dobičke. S tem se je država v celoti odrekla tudi nadzoru nad učinkovitostjo porabe subvencij znotraj podjetij.
Namesto, da bi vlada krizo izkoristila za reorganizacijo gospodarstva, v katerem bi država v javnem interesu prevzela aktivno lastniško in upravljavsko vlogo pri zagotavljanju zaposlenosti in razvoja pomembnih podjetij, se še vedno omejuje na deljenje javnega denarja zasebnikom, ki že ob prvi grožnji upada lastnih dobičkov zbežijo v tujino, državi pa izstavijo račun za sanacijo socialne in gospodarske škode, ki jo pustijo za sabo.
Na podlagi napisanega zato Vlado Republike Slovenije pozivam, da:
- V najkrajšem možnem času Državnemu zboru Republike Slovenije posreduje zakonodajne rešitve, ki naj:
- delodajalcem v obdobju vsaj 3 mesecev po koncu prejemanja državne pomoči iz interventne zakonodaje, preprečijo začetek postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za zaposlene delavce in s tem podjetjem onemogočijo odpuščanje delavcev tik po izteku koriščenja pomoči;
- nepovratne državne pomoči iz interventne zakonodaje preoblikujejo v povratne pomoči v obliki vložka v premoženje delodajalca, ki postane lastniški delež Republike Slovenije in s tem okrepijo javno lastništvo in nadzor nad podjetji, ki prejemajo državno pomoč.
- Preišče možnosti za odškodninske tožbe tujih multinacionalk, ki so po prejemu državnih pomoči z opustitvijo proizvodnje in odpuščanjem delavcev oškodovale javne finance Republike Slovenije za zasebno korist.
