Po ocenah poljske vlade na zunanji meji med EU med Belorusijo in Poljsko v zimskih razmerah čaka okoli 3.000–4.000 beguncev. To ni visoka številka. Če bi čakajoče solidarno porazdelili po državah Evropske unije zgolj po kriteriju prebivalstva, bi recimo na Slovenijo naneslo kvečjemu 13 do 17 beguncev. To ni nikakršno vojno stanje, kot ga želijo slikati višegrajske države in njihovi somišljeniki. Zato pa lahko kot vojno stanje zagotovo označimo Afganistan, Irak in ostala krizna žarišča, s katerih bežijo begunci zaradi posledic vojaških invazij. Višegrajske države (in z njimi tudi Slovenija) so bile med najbolj navijaškimi podpornicami zunanje politike ZDA v najintenzivnejši dobi teh avantur pod predsednikom Bushem (in tudi kasneje).
Kazanje mišic na zunanjih mejah EU z Belorusijo je podprl celotni evropski establišment. Tu ne govorimo samo o Janezu Janši, ki po Twitterju navdušeno ponuja slovensko pomoč pri “obrambi” pred “invazijo”. Govorimo tudi o nemških Zelenih, ki mislijo, da rešitev globalnih problemov tiči v “targetirani oglaševalski kampanji”, namenjeni odvračanju od poti. Od iliberalnih reakcionarjev do ekološko ozavešenih kozmopolitov z jastrebarsko zunanjo politiko je pogosto manj razdalje, kot se zdi na prvi pogled.
Predvsem pa stališč do begunske krize ne moremo misliti ločeno od razmerij moči, ki trenutno krojijo Evropo.
Hrup okoli prihoda krepi oblast na Poljskem, ki svoje hegemonije ne bo izkoristila samo za protibegunsko histerijo in islamofobijo, ampak tudi za nove napade na pravice žensk do svobodnega odločanja o rojevanju – ki so že pripeljali do vsaj ene smrti zaradi že skoraj popolnoma onemogočenega splava.
Histerija prav tako krepi politični položaj Marine le Pen in Erica Zemmourja pred prihajajočimi francoskimi predsedniškimi volitvami, na sporedu aprila 2022. Eden izmed njiju se bo zagotovo uvrstil v drugi krog proti Emmanuelu Macronu in trenutno kaže bolje bolj skrajnemu Zemmorju, pa ta sploh še uradno napovedal kandidature ni. Macronova strategija skozi celotni mandat je, da kopira retoriko skrajne desnice in zaostruje represijo. Ampak s tem ne prevzema toliko glasov desnici, kolikor legitimizira njihove ideje in jim omogoča še več javne pozornosti. Prejšnjič so taktični celotnega političnega spektra zadostovali, da je porazil kandidatko skrajne desnice. Tokrat to ni niti približno gotovo.
In navsezadnje, na ta način krepi svoj položaj vlada Janeza Janše, ki poskuša s postavljanjem kulturnobojnih tem v ospredje zakriti svoje resnične politike: tiha privatizacija zdravstva, obdarovanje najbogatejših in zapravljanje za orožje. Ne pristajajmo na takšne slepilne akcije. Kajti politiki, ki so najbolj glasni glede priseljencev, so hkrati politiki, ki so najbolj odgovorni za slabe razmere doma in, če hočete, za Slovence.
Rešitev je miroljubna in razvojna mednarodna politika in iskreno sodelovanje evropskih držav pri pomoči beguncem. Sredstva, namenjena militarizaciji naših meja, oboroževanju in vojaškim misijam v tujini, pa nameniti dejanskim potrebam naše družbe.
