Ob 80. letnici padca Pohorskega bataljona so v gradu Slovenska Bistrica pripravili spominsko slovesnost in odprli razstavo v sodelovanju z Muzejem narodne osvoboditve Maribor. Ob tej svečani priložnosti je imela ministrica dr. Asta Vrečko čast povedati nekaj besed.
“V teh dneh se spominjamo za mlajše generacije nepredstavljivega trpljenja, ki so ga naši stari starši preživljali sredi vojne vihre, najhujših dni druge svetovne vojne, ko je spomin na mir pred vojno ob vseh grozotah že povsem skopnel in ko je bilo upanje na mir in pravičnejši svet po koncu vojne še neuresničljiva želja.
Pred 80 leti je okupator zaradi povečane partizanske aktivnosti v okolici Velikega vrha izdal ukaz za obkoljenje pohorskih gozdov, v katerih naj bi ležala izhodiščna baza “zločinskih” dejanj partizanov. “Bandite ujeti ali uničiti” je velelo kratko povelje. Ti “banditi” so bili seveda danes legendarni Pohorski bataljon, v širši javnosti najbolj slavna slovenska partizanska enota, ki na obronkih Pohorja vso zimo in jesen pred tem okupatorja ni pustila pri miru.
Dobrega pol meseca pred smrtjo so si borke in borci Pohorskega bataljona v zasneženih smrekovih gozdovih Osankarice na položni planoti pod Velikim vrhom v dneh pred božičem našli zatočišče. Sredi taborišča so prebirali partizansko literaturo in poslušali partizanske in ljudske pesmi, ki jih je pel bataljonski pevski zbor.
Okupator je Pohorski bataljon kmalu po novem letu 1943 končno izsledil in izdal povelje. Zimski tabor okoli 69 partizank in partizanov je v naslednjih dveh dneh obkolilo kakšnih 1600 mož, ki jih je med policijo, orožništvom in vojsko okupator pripeljal iz vseh večjih krajev na slovenskem Štajerskem. Borke in borci so se junaško podali v borbo in padli. Vsi, do zadnjega moža, žene in otroka so svoja življenja pustili na zasneženih gozdnih tleh med pohorskimi smrekami.
Partizanke in partizani Pohorskega bataljona, ki so 8. januarja 1943 izkrvaveli pri Treh Žebljih na Osankarici so bili velika izguba za narodnoosvobodilni boj. Življenja so izgubili predrage partizanke in partizani iz vse Slovenije, ki bi, če bi preživeli, nedvomno bistveno prispevali k krepitvi narodnoosvobodilnega odpora na Štajerskem, k osvoboditvi in gradnji pravičnejše družbe po vojni.
Med padlimi so bili tudi zelo mladi borci, najmlajši je štel komaj trinajst let, padel pa je skupaj z očetom in svojim starejšima, a tudi mladoletnima bratoma. Med njimi je bilo tudi 10 bork ženskega voda, ki je poleg treh čet sestavljal Pohorski bataljon in ga je vodila Pavla Mede – Katarina.
Tudi sredi vojne vihre je imela kultura neprecenljivo mesto v narodnoosvobodilnem boju, saj je povezovala partizanke in partizane v skupnost upora in jim vlivala moči za boj za svobodo. Partizanska poezija in proza, gledališče, glasba, pesem in ples ter najrazličnejše druge zvrsti kulturnega in umetniškega ustvarjanja partizanov so pustile neizbrisen pečat na generacije po vojni. V desetletjih svobode so bile napisane številne knjige, posneti številni filmi, na kulturnih dogodkih so se recitirale in pele partizanske pesmi, kraji spomina so bili dostojno urejeni, na poti spominov in tovarištev po vsej Sloveniji se danes vse več in več ljudi vrača, da bi se poklonili junakom, ki so nam priborili svobodo. Ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj je pomemben, v današnjih časih pogosto zanemarjen del naše kulture in veseli nas, da ta del naše kulture v zadnjih letih pridobiva na pomenu, saj se ponovno izdajajo knjige, rišejo stripi in snemajo filmi, ki naj sporočilo narodnoosvobodilnega boja prenesejo na mladino.
Hvaležni smo lahko občini Slovenska Bistrica in lokalnim skupnostim pod Pohorjem za ohranjanje krajev in krajin spomina na narodnoosvobodilni boj. Lokalne skupnosti igrajo pomembno vlogo pri prenosu sporočila in vrednot narodnoosvobodilnega boja na mlade in zanamce: dobrote, sočutja, solidarnosti, svobode, tovarištva in miru!
To je še posebej pomembno v času, ko na evropskih tleh ponovno vihra vojna.”
