Foto: Daniel Novakovič/STA
Čas, v katerem živimo, bi težko opisali bolje, kot z nesmrtnimi besedami Charlesa Dickensa v knjigi Povest o dveh mestih. “Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi, bilo je obdobje modrosti, bilo je obdobje norosti, bila je doba vere, bila je doba dvoma, bila je sezona luči, bila je sezona teme, bila je pomlad upanja, bila je zima obupa.”
Vsak dan, pred našimi očmi, se dogaja genocid v Gazi. Z ekranov nas gledajo podobe sestradanih in pohabljenih otrok, obupanih mater, umirajočih dojenčkov, neizmerno človeško trpljenje, kupi trupel, ki so nekoč bila upanja polna človeška življenja. Otroci spoznajo smrt, preden sploh spoznajo življenje.
Zgodovina nas je večkrat naučila, da krutost človeka do sočloveka nima dna.
Ne bo dolgo, ko nas bodo vprašali, kje smo bili, ko je država Izrael izvajala genocid? Kaj smo storili, ko so izginjale cele generacije? Zakaj svet je cel svet molčal, ko je nek narod izginjal?
Vojna v Ukrajini, največja humanitarna kriza v Sudanu, številni drugi nasilni konflikti, ki jih poganjajo pohlep, sovraštvo ter boj za oblast in nadvlado – je to svet, v katerem želimo živeti? Je to svet, ki ga želimo zapustiti našim otrokom?
V Levici smo se od samega začetka, od našega vstopa v politiko borili za priznanje države Palestine. Že pred desetimi leti smo v parlament vložili prvo uradno pobudo. Zato stojimo s palestinskim narodom in nikoli ne bomo tiho.
Iti z večino, skloniti glavo in tiho sodelovati – to je banalnost zla. Slovenija prvič od osamosvojitve kaže pokončnost in celo prevzema vodilno vlogo v zunanji politiki. Ne čaka več ponižno na usmeritve večjih in močnejših, ampak deluje samostojno in suvereno.
Tako tudi danes pokončno in ponosno stojim danes pred vami. Da si pogledamo v oči, da pogledamo nazaj, na prehojeno pot in premagane ovire, in predvsem, da se zazremo naprej, v prihodnost. Da si skupaj zamislimo prihodnost, ki jo želimo živeti. Prihodnost, na katero bomo ponosni in ki jo ustvarjamo za naslednje generacije.
V tej dvorani nismo prvič. Prav tukaj smo se zbrali pred enajstimi leti, ko smo po vstajniškem gibanju, po množičnih protestih, ki so predramili trge in ulice slovenskih mest in vasi, ustanovili Iniciativo za demokratični socializem.
Leta 2014 smo se skupaj z Gibanjem za trajnostni razvoj kot Združena levica podali v predvolilni boj in na volitvah dosegli vstop v parlament. Kmalu zatem smo se ponovno, prav tukaj – v Španskih borcih – združili v stranko Levica in odprli novo poglavje skupne poti.
Mnogi so nam takrat napovedovali, da bomo muha enodnevnica. Da smo politična anomalija. Rekli so, da ne razumemo politike, gospodarstva ali delovanja države.
Toda s svojim delom, vztrajnostjo in neomajnimi načeli smo dokazali prav nasprotno.
Poskušali so nas razdeliti, očrniti in celo prepovedati. A danes stojimo tukaj enotni, izkušeni in močni kot nikoli prej!
Enajst let že glasno ropotamo v slovenskem političnem prostoru. Borimo se za malega človeka, a za nas v resnici ni majhnih in velikih ljudi. Vsi smo enaki. Vsi imamo pravico do dostojanstva in spoštovanja. Zato smo tudi slaba vest preostale slovenske politike.
V politiko nismo šli zato, da bi molčali, presedeli mandat in pomagali ohranjati obstoječa razmerja moči. Zato sreminjamo okostenele vzorce, premikamo meje možnega, iščemo in najdemo rešitve, tudi tam, kjer se zdijo utopične ali nemogoče.
Družbene spremembe so vedno zahtevne in stresne, celo za ljudi, za katere prinašajo izboljšave. V Sloveniji se spremembam najglasneje upirajo zagovorniki različnih interesov in zatečenih struktur. In žal je ohranjanje statusa quo v politiki pogosto celo nagrajeno.
A v Levici smo šli v politiko, da stvari spreminjamo. Naš program je program sprememb – sprememb, ki prinašajo boljše življenje ljudem.
V Levici nimamo obvodnega financiranja. Nobeno gradbeno ali državno podjetje ne nakazuje denarja na naš račun. Nimamo financiranja iz tujine, prav tako ne stricev iz ozadja, ki bi usmerjali naše delovanje.
Levica smo ostali načelni in prav zato marsikomu hudo problematični.
Kličejo nas mularija, ekstremisti, čebinarji, rdečkarji, radikalci. A naše delo znova in znova pokaže, da naše ideje niso radikalne. Je res radikalno zahtevati dostojno življenje ljudi?
Je bilo radikalno zahtevati prost dan za zaposlene v trgovinah ali ustrezno plačano delo za samostojne delavce v kulturi? Je res radikalno pričakovati, da ima vsak pravico do svojega doma? Ali da so obnemogli upravičeni do javno financirane dolgotrajne oskrbe? Je bilo radikalno zahtevati, da ljudje nimajo osnovne plače nižje od minimalne? Pravi radikalci so kvečjemu vsi tisti, ki takim idejam nasprotujejo.
V Sloveniji pogosto pozabljamo, v kakšni državi živimo in kaj vse smo si v preteklosti že izborili:
Imamo eno najboljših mrež javnih vrtcev v svetovnem merilu. Imamo javne šole in glasbene šole ter bogato razvejano ljubiteljsko kulturno dejavnost. Naš prosti čas lahko aktivno preživljamo v gasilskih, kulturnih in športnih društvih, ki so hrbtenica skupnosti.
Imamo tudi eno najboljših mrež javnih knjižnic na svetu. In ta se prav zaradi naših ukrepov še naprej krepi in nadgrajuje. Knjige so dostopne po vseh šolah, na spletu, v podružnicah splošnih knjižnic, bibliobusi pa jih prinašajo celo v najbolj oddaljene vasi ter s tem slovensko besedo tudi v zamejstvo.
In nazadnje, v Sloveniji še vedno živimo obdani s prelepo, neokrnjeno naravo. Ta je naše največje bogastvo in naša skupna dolžnost je, da jo ohranimo.
Vse to, kar je v naši državi odlično, moramo zaščititi in ubraniti pred zasebnimi interesi kapitala – da bo javno ostalo javno. A hkrati se dobro zavedamo, da obstajajo področja, ki niso v najboljšem stanju in kjer so spremembe nujne. Prav ta področja so največkrat še bolj izpostavljena privatnim interesom. Zato jih moramo okrepiti, da bo javno ostalo skupno – da bo torej pripadalo vsem nam.
Vse to, kar nam omogoča dostojno življenje in kakovostno življenje, lahko resnično koristimo šele, ko imamo urejene življenjske pogoje. Potrebujemo delujočo socialno državo, urejene delavske pravice, zanesljivo javno zdravstvo in dovolj prostega časa, da lahko življenje živimo polno.
V Sloveniji smo kot prvi v Evropi pravico do splava vpisali v ustavo. Prav te dni se pogumne punce in ženske iz Inštituta 8. marec borijo, da bi bila pravica do splava zagotovljena vsem ženskam v Evropski uniji. Zdi se neverjetno, da ta bitka v Evropi poteka leta 2025, ko pa je bila pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok že pred petdesetimi leti zapisana v ustavo Jugoslavije.
A žal so tudi davno priborjene pravice danes vse bolj ogrožene. To nas vedno znova in znova opominja, da noben boj ni zares končan. Za pravice, tudi tiste najosnovnejše, se je treba boriti vedno in povsod – jih braniti, širiti in uresničevati v skladu z razvojem družbe.
Veliko stvari, ki smo jih v Levici dosegli v vladi, ostaja javnosti nevidnih. Nekatere pravice, ki smo jih priborili, se zdijo tako samoumevne, kot da bi jih imeli od nekdaj.
Na začetku mandata so na primer na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve spremenili zakon, da zdaj omogoča 14 mesecev porodniškega dopusta, kadar ga koristita oba starša. To nas uvršča v sam svetovni vrh socialnih držav.
Težko si predstavljamo, da v sosednji Italiji ali celo v Franciji pravica do plačanega porodniškega dopusta traja le nekaj mesecev. V Sloveniji pa imata sedaj možnost starša ostati z otrokom doma na plačani odsotnosti več kot eno leto.
Prav tako je bilo na predlog Levice doseženo že v prejšnjem mandatu, ko smo bili še v opoziciji, da imata oba starša prvošolčka na prvi šolski dan pravico do dodatnega dne plačanega dopusta.
Še pred enim letom so imeli v javnem sektorju zaposleni lahko osnovno plačo nižjo od minimalne, kar je bilo povsem nedopustno. Enka je minimalka je bila naša zahteva ves čas in sedaj po novi plačni reformi je to tudi splošno sprejet standard.
A vse to, kar smo v Levici priborili in ubranili: pravice, javne dobrine, vse to seveda ni priborjeno samo za nas, temveč za vse. Javne dobrine so skupno dobro, so last vseh nas.
Levica je vedno stala in bo vedno stala na strani javnega – zdravstva, šolstva, kulture, infrastrukture. …
Protestirali smo proti privatizaciji državnih podjetij, borili smo se proti razprodaji državnega premoženja, na ulicah in v parlamentu opozarjamo na škodljive posledice neoliberalne politike. In danes posledice take politike tudi živimo. Draginja je med drugim rezultat tega, da kot država nimamo v svojih rokah ne prehrambene industrije ne trgovskih verig. Zato smo postali talci interesov tujih lastnikov, ki jih vedno zanima samo višji dobiček.
Tudi planet, na katerem živimo, ne pripada samo nam. Pripada vsem generacijam in civilizacijam pred nami in vsem, ki prihajajo za nami. Pripada vsem živalskim in rastlinskim vrstam, ki se jim s človekovimi posegi v naravo neusmiljeno krči življenjski prostor in potiska v izumrtje.
Pred nami je največja bitka v zgodovini človeštva – bitka za obstoj planeta. Če ne bomo zaustavili brutalnega uničevanja Zemlje, bomo ptičje petje poslušali le še na arhivskih posnetkih, živali našli v muzejih in neokrnjeno naravo v enciklopedijah.
To ni le okoljski, ampak tudi družbeni problem. Kapitalizem s povečevanjem globalne neenakosti preprečuje solidarnost, skupen upor in mirno sobivanje. Nekatere dele sveta uporablja kot smetišče, drugim pa omogoča neomejeno potrošnjo na račun uničenega življenjskega prostora ljudi in živali.
A čeprav je to globalni problem, odgovornost nosimo tudi na nacionalni ravni. Tudi Slovenija lahko naredi veliko več. Še vedno povsod vidimo plastiko za enkratno uporabo. Še vedno javnemu prevozu namenjamo premalo pozornosti, ko načrtujemo mesta in infrastrukturo. Še vedno veliki industrijski onesnaževalci ostajajo premalo sankcionirani.
V Levici imamo pogum, da predlagamo in sprejmemo ukrepe – take, ki bodo spodbujali spremembe življenjskih navad v gospodinjstvih, predvsem pa take, ki bodo poskrbeli za ustrezno varovanje okolja v industriji in gospodarstvu.
Levica je rdeča stranka. Levica je zelena stranka.
Mnogi nas sprašujejo, ali se delavske in okoljske politike ne izključujejo. Mi pa odgovarjamo: ravno nasprotno! Delavske in okoljske politike se dopolnjujejo.
Zagovarjamo vizijo družbe, kjer je trajnostna politika priložnost in ne izguba. Kjer zaradi zelenega prehoda nihče ne ostane brez dohodkov ali socialne varnosti. In kjer imamo vsi pravico živeti v čistem okolju in sozvočju z naravo.
V politiki je premalo govora, še manj pa konkretnih zavez in dejanj v boju proti podnebnim spremembam. Čas je, da Slovenija brez fige v žepu stopi na pot trajnostne in razvojno usmerjene družbe. Tudi zato bomo na prihajajočih volitvah združili moči z zeleno stranko Vesna.
Skupaj in povezani se bomo borili za zeleno politiko. Za konkretne ukrepe proti podnebnim spremembam in uničevanju okolja ter za njihovo dosledno izvajanje. Prihodnost je v povezovanju!
Trenutno marsikje po svetu vladajo samodržci. Vladajo avtokratsko – z nasiljem ali ustrahovanjem. Vladajo z lažmi in zavajanjem. S hujskaštvom, spodbujanjem sovraštva in nestrpnosti. Zlorabljajo demokratična orodja in se izgovarjajo na svobodo govora. A svoboda govora – kakor vsaka svoboščina – pride z odgovornostjo. Z odgovornostjo, da govorimo spoštljivo in da podajamo izključno verodostojne in preverjene informacije.
Lažne novice in dezinformacije niso samo neresnice. So simulakri, ki nimajo več zveze z realnostjo, pa vendar delujejo resnično in marsikoga preslepijo.
To ni nedolžno. To niso samo napačne informacije. To je načrt, ki uničuje zaupanje v demokracijo, v družbeni sistem in v skupnost. Ljudje bodisi verjamejo lažem bodisi se v strahu vse bolj izolirajo. Če ni več zanesljive poti, kako prepoznati lažno od resničnega, potem oblast dobi moč. da počne karkoli. Moč brez omejitev ali odgovornosti pa je nevarna.
Javni prostor mora ostati prostor preverjenih in preverljivih informacij ter spoštljivega pogovora. Naša naloga je tudi braniti institucije, ki preverjajo dejstva, in sankcionirati tiste, ki namerno širijo sovraštvo in laži.
Pogosto to niso le najočitnejši krivci, ampak tudi tisti, ki pred kamerami govorijo eno, pod mizo pa sklepajo drugačne kupčije.
Ravno neiskrenost politike ljudi odvrača od aktivnega udejstvovanja v politiki. Kako naj mladi zaupajo v mednarodne institucije, če pa svetovni voditelji na okoljske konference prihajajo z zasebnimi letali? Kako naj zaupajo politikom, ki na eni strani govorijo o miru, na drugi pa sklepajo orožarske posle?
V Levici stojimo za svojimi načeli. Delamo in živimo to, kar govorimo. V politiki nismo zaradi udobnih položajev ali želje po moči, ampak zato, da uresničujemo načela, v katera vsi verjamemo in ki smo jih skupaj sprejeli. V vseh teh letih so se nam pridružili novi obrazi, nekateri so se umaknili, tretji podpirajo od daleč.
A nekaj se v vseh teh letih ni spremenilo: Ostali smo skupnost, ki ji je mar. Skupnost, ki je pripravljena nekaj narediti.
Naša naloga je, da ustvarimo družbo, kjer ljudje mislijo s svojo glavo. Kjer javnost prepoznava zavajanje in mu ne naseda. Kjer kritična misel nikdar ni utišana in kjer manipulacije nimajo moči. Družbo, v kateri javni prostor pripada vsem in temelji na znanju, kulturi in dialogu.
Dialog se sliši preprosto, a voditi politiko dialoga pomeni biti potrpežljiv in vztrajen. Prav zato, ker smo zavezani dialogu in obenem razmišljamo dolgoročno, rezultati nekaterih ukrepov naših treh ministrstev niso vidni takoj. In nam morda ne prinašajo toliko političnih točk. Prinašajo pa boljše življenje za vse.
In z besedo država v Levici mislimo zares: vse regije, celotna država. Od Koroške do Bele krajine, od Lendave do Strunjana, od Kozjanskega do Krasa.
Decentralizacija je namreč beseda, s katero politiki radi opletajo – a premalo jih je, ki to besedo jemljejo resno. V Levici vemo, da razvoj šteje le, kadar ga občutijo vse regije. Da se razvoj ne sme ustaviti v Ljubljani ali v nekaj večjih mestih. Dostojno življenje, javne storitve in kulturno dogajanje morajo biti dostopni povsod – v velikih mestih, v manjših krajih in na podeželju.
Prostorska pravičnost pomeni, da ima vsak otrok šolo blizu doma. Da ima vsaka skupnost knjižnico, zdravstveni dom, pošto. Da mladi ne odhajajo, ker doma nimajo priložnosti, temveč ostanejo, ker vidijo prihodnost v lastnem okolju.
V Levici smo šli v vlado, ker vemo, da se življenja ljudi ne izboljšujejo, če ostajamo ob strani. Če samo opozarjamo in kritiziramo. V vlado smo šli zato, da premaknemo stvari, ki so desetletja stale na mestu. In to smo tudi naredili.
Ostali smo, ker je za ljudi bolje, da premaknemo nekaj, kot da ne premaknemo nič. Bolje je iskati dialog in doseči soglasje, kot pa ostati na varni strani opozicije in ponavljati vedno iste kritike. Naša odgovornost je, da ljudem damo rezultate. Ne samo besed.
In rezultati našega dela so veliki: Zgradili smo nov socialni steber – dolgotrajno oskrbo. Začeli smo javno stanovanjsko gradnjo. Dvigujemo pokojnine. Okrepili smo delavske pravice. Kulturo postavili v središče. Ustvarjalcem smo zagotovili dostojne pogoje za delo, javnim medijem pa svobodo, brez političnih posegov ali cenzure. To niso samo zakoni na papirju. To so konkretne spremembe. Ki zagotavljajo družbeni sistem, v katerega lahko zaupamo. Ki izboljšujejo življenje ljudi danes in v prihodnosti.
A to je šele začetek. Če želimo, da javno dobro ostane javno, če želimo, da so solidarnost, delavske pravice in dostojno življenje v središču politike, potem mora Levica v vladi delati še en mandat. Naša naloga je, da gradimo na doseženem. Da gremo naprej. In da še močnejši utrdimo socialno državo. Le tako se bodo zastavljeni ukrepi ohranili dolgoročno in bo socialna država odporna in varna tudi pred močnimi interesi kapitala.
Ne bomo dovolili, da se na oblast vrne skrajna desnica in njeni sateliti ali v jagenjčke preoblečeni volkovi. Dobro vemo, kaj to pomeni: desnica prinaša napade na novinarje, na civilno družbo, na manjšine, na pravico žensk do odločanja o lastnem telesu. To je nevarnost, ki je nikoli ne smemo podcenjevati.
A nevarnost ne prihaja samo z desnice. Prihaja tudi iz t. i. skrajne sredine – te “normalnosti”, ki jo danes prodajajo kot nekaj novega. V resnici pomeni nadaljevanje iste politike: politike, ki je v službi kapitala, politike, ki izvaja tiho privatizacijo javnega, politike, ki razkraja skupno dobro in spodkopava solidarnost.
Slovenija mora ostati demokratična socialna država, v kateri je oblast v rokah ljudi, ne kapitala. Država, ki jo vodi vlada, ki ščiti pravice in gradi prihodnost.
In v tej vladi mora sodelovati Levica. Ker je Levica edino zagotovilo, da bo nekdo glasno zagovarjal potrebe okolja, narave in človeka. Ker je Levica tista, ki nikoli ne bo pristala na to, da se prihodnost naših otrok zamenja za kratkoročne dobičke peščice.
Zato noben glas za Levico ni zapravljen. Nikoli ni bil. Čeprav smo majhna stranka, smo dosegli, kar se je pred tem zdelo nemogoče: dvig minimalne plače, ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, začetek javne stanovanjske gradnje, gradnjo sistema dolgotrajne oskrbe, solidarnostno naravnano pokojninsko reformo, sodoben medijski zakon in večje socialne pravice zaposlenih. Celo Apple zaradi nas sedaj govori slovensko.
Pokazali smo, da se da. Da lahko premikamo meje “možnega”. Ker smo ostali zvesti svojim načelom in skrbeli, da levosredinska vlada ni postala zgolj sredinska.
Na prihodnjih volitvah bo odločalo vsako dejanje in vsak glas.
Če bo Levica močna, bo močna tudi socialna država. Če bo Levica močna, bo prihodnost bolj zelena, bolj pravična in bolj človeška.
Zahvaljujem se vsem, ki verjamete v nas, ki nas podpirate in ki skupaj z nami gradite močnejšo in pravičnejšo skupnost. Brez vas, brez vaše podpore, prostovoljnega dela, brez vašega zaupanja, Levica danes ne bi stala tukaj.
Z vami in zaradi vas bomo — vsi in vse skupaj še naprej dokazovali in dokazovale, da je glas za Levico vedno glas za spremembe na bolje. Glas za Levico je glas za prihodnost, na katero bomo ponosni.
Za skupno dobro, za solidarnost, za okolje.
Na prihodnost! Za Levico!
