Nagovor Aste Vrečko ob obletnici Slovenske protifašistične ženske zveze v Dobrniču

Foto: Katja Kodba, STA

Slavnostni nagovor Aste Vrečko 13. oktobra 2024 ob obletnici ustanovnega kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze.

V čast mi je spregovoriti nekaj besed ob obletnici Kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze. Ta beseda, čast, ni samo floskula, ampak izraža vse spoštovanje in občudovanje do žensk, zaradi katerih sem jaz danes tukaj, imam funkcijo, ki jo imam, in govorim slovensko.

Danes bi vas rada spomnila na vse otroke in mlade, ki prihajajo iz deprivilegiranih okolij, na vse tiste starejše, ki zaradi krivic v življenju niso imeli možnosti si ustvariti enake varne starosti in sedaj živijo v revščini, pomanjkanju in osamljenosti. A živeti v enakopravni družbi in družbi enakih možnosti pomeni, da so za vse te možnosti odprte. To pomeni, da je treba tistim, ki potrebujejo pomagati, tistim, ki imamo več, pa imamo možnost pomagati drugim, biti solidarni. Lahko je to bodisi preko plačevanja davkov, bodisi kot posamezniki, zasebniki, prek humanitarnih društev ali s prijazno gesto. Naša dolžnost je, da to tudi naredimo. V prvi vrsti pa mora to naredi slovenska politika. Zato se mi zdi skrajno pomembno, da ne popuščamo različnim revizionističnim pokskusom, da se ne pustimo zaplesti v različne domnevne razprave ali izkazovanja različnih mnenj, kaj se je zgodilo v preteklosti. Kar se je zgodilo, so dejstva, interpretacija je stvar zgodovine.

Izkoriščanje čustev ljudi, tako v tistih borbenih dogodkih zgodovine, ki nas navdajajo z upanjem in pogumom za naprej, kot v tistih malce bolj temnih stvareh, ki so se zgodile, iz katerih se moramo učiti za to, da bomo vsi skupaj postali boljši ljudje in boljša družba, pa je zavržno dejanje, kadar je izkoriščeno v politično obračunavanje z nasprotniki.

Tudi politika mora biti prostor spoštovanja in prostor dialoga in to, da živimo v demokraciji pomeni, da si lahko enakovredno izmenjamo mnenja. Ne le da lahko, ampak moramo živeti skupaj, tudi če se kdaj ne strinjamo.

Še ena misel nas navdaja danes. Misel na pogumne ženske. Prejšnji teden smo bili priča t.i. shodom za življenje po večjih slovenskih mestih. To so bili shodi uperjeni proti splavu. A vendar imamo ta trenutek tudi velikansko gibanje v Evropi, ki se zavzema za pravico do svobodnega odločanja žensk o svojem lastnem telesu. In v naših krajih o tem že dolgo obstaja družbeni konsenz. To so pravice zapisane v ustavo, najprej jugoslovansko od leta 1974, potem pa tudi v slovensko. In tega nam nihče ne more vzeti.

Nihče nam tudi ne more vzeti ponosa, da smo imeli in imamo takšne prednike, da živimo v takšni napredni družbi, v kateri ne živijo še mnogi milijoni žensk, ne po celem svetu, ampak tudi po Evropi in na to moramo biti ponosni, in nikakor ne sprevračati teh dejanj za obračunavanje in kakršnekoli manipulacije.

Kaj to pomeni. Imamo javni zdravstveni sistem, ki temelji tudi na temeljih iz druge svetovne vojne. Naša mreža javnih bolnišnic močno spominja na tiste iz obdobja druge svetovne vojne, med njima najbolj znani bolnici Franja (ki jo bomo kmalu začeli obnavljati), pa tisti v Bazi 20. Tudi to je del naše skupne zgodovine.

Danes se zdi, da za te priborjene pravice, za naše vrednote občasno skrbimo slabo. Danes se zdi, da smo pozabili, kaj pomeni priboriti si mir. Zdi se, da smo malo zaspali in da se ne zavedamo tega, da danes Slovenci živimo v miru, v državi, ki ima v Ustavo zapisane različne človekove pravice, da živimo v demokratični družbi in v miru in to nam daje zgodovinsko nalogo, moralno nalogo, da se upremo vojni, da se upremo genocidom, med drugim največjemu genocidu trenutno, v Palestini. Da se zavzemamo za mir, za mir v Evropi, za mir na bližnjem vzhodu. Nikakor pa ne smemo sodelovati pri spodbujanju še večih spopadov, še več vojne in ne dopustiti, da določeni bogatijo na račun vojaške industrije.

Na žalost je tako in to je pokazala vsaka vojna, vsaka zgodovina, da je tudi ena druga plat vojne. In to je dobiček. Dobiček in kapital sta vedno pred človekom. Ravno zato je naša dolžnost, da rečemo temu ne. To so nam tudi pokazale tudi ženske pred 81. leti v Dobrniču. Ja, kdaj nam je težko tudi danes, ampak zato se moramo še toliko bolj postaviti za svoje vrednote. Kajti ne postavljamo se zgolj zase, postavljamo se tudi za naše prednike in pa za to, da bomo skupaj in v solidarnosti lahko živeli še naprej mi in naši otroci.

V vseh teh krizah in vojnah pa praviloma najbolj nastradajo samske starejše ženske in to je nekaj, kar ne smemo pozabiti. Tudi na teh gospeh, na teh ženskah temelji naš narod, temeljimo mi vsi in na vseh teh so tudi bila osvobojena ta ozemlja po vojni. Tudi zato ne smemo nikoli pozabiti, da med nami živijo ljudje, ki nimajo omogočenega dostojnega življenja, ki so kdaj osamljeni in potrebujejo pomoč, pa ne le finančno, ne le socialno, ampak tudi našo osebno. Tudi zato sem zelo vesela, da imamo v Sloveniji različna društva, kot je tudi Združenje borcev za vrednote NOB, kajti to je tisto tkivo, ki nas povezuje kot skupnost in le tako bomo tudi kot skupnost lahko nadaljevali.

Vsem se resnično zahvaljujem za današnji bogat kulturni program. Za trud pri ohranjanju zgodovine, za današnji dogodke, za razstave, za vse pogovore, knjige in vse, kar počnete tako v Dobrniču na spomin AFŽ, kot tudi po celi Sloveniji. Kajti kultura je tista, ki je bodrila tudi v času druge svetovne vojne, tudi znotraj ženskega gibanja. Pesmi, gledališke predstave, pripovedovanje zgodb, ples, igranje, vse to je izkazovalo upanje sredi vojne vihre, sredi grozot in z mislijo na prihodnost, da bo enkrat bolje in da bo enkrat pesem zaigrala v miru in imela drugačen pomen, takšen, kot ga ima danes. Najlepša hvala vsem in srečno.

Deli.