Stranka NSi je ta teden prekosila sama sebe, še posebej Aleksander Reberšek:
“Tukaj je Slovenija.”
“Vlada uničuje naš jezik.”
“Tako kot drv tudi slovenščine ne damo.”
V nadaljevanju pojasnila, kaj točno prinaša novi zakon.
Ali zakon res uvaja albanščino in ostale jezike v osnovne šole?
Zakon ne prinaša ničesar novega na področju izobraževanja. Obstajajo natanko tri osnovne šole, ki v okviru rednega pouka kot drugi ali tretji jezik poučujejo hrvaščino.
Če obstaja zadosten interes, imajo šole možnost organizirati še fakultativni pouk, ki ni obvezen. Učenci se lahko odločijo za katerega od jezikov narodov bivše skupne države, popolnoma enako, kot se lahko odločijo za kak drug jezik ali za računalništvo ali za učenje o verstvih in tako dalje.
Zakon ne prinaša ničesar novega, ne drži, da bodo osnovne šole naenkrat postale dvojezične ali da bo učenje dodatnih jezikov za kogarkoli obvezno.
Kaj točno uvaja zakon o uveljavljanju pravic narodov bivše Jugoslavije?
Zakon ureja razpise za društva, ki organizirajo kulturne prireditve in podobne projekte. Recimo kakšen festival folklornih skupin ali kulturni dogodek ob pravoslavnem božiču ali ramazanu.
Poleg tega uvajamo še stalni svet za zastopanje pravic narodnih skupnosti, kakršne že poznamo za zamejske Slovence in slovenske izseljence po svetu.
Ali bo to spodbudilo getoizacijo?
Ne drži, da bi se zaradi učenja maternega jezika ali obeleževanja kulturnih običajev kdorkoli slabše integriral v družbo. Ohranjanje stika z matičnim jezikom in kulturo je praksa vseh izseljenskih skupnosti. Velja tudi za slovensko skupnost, pa naj gre za Cleveland, Buenos Aires ali Sydney. Pravilno je, da se jim pri tem pomaga.
Neintegriranost v družbo je prvenstveno vprašanje materialnih okoliščin. Kjer imajo priseljenci dostop do enakih družbenih priložnosti kot domačini, tudi z vključitvijo v družbo ni problemov. In obratno.
Zakaj si Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Skrbi zaslužijo posebno obravnavo?
Pripadniki narodnosti bivše Jugoslavije predstavljajo najmanj 11 odstotkov prebivalstva Slovenije. Tisti starejši so pomagali graditi to državo, njihovi potomci tukaj živijo že najmanj tri ali štiri generacije. Tukaj delajo, si ustvarjajo družine, plačujejo davke.
Ne gre za to, da bo nova ureditev naenkrat pripeljala množice priseljencev. V resnici je obratno, redno priseljevanje poteka že vsaj 70 let. Pri tem pa si že dve desetletji neuspešno prizadevajo za ureditev svojih pravic. Zdaj to končno urejamo.
Zakaj obsojamo početje NSi?
Ker pred vsakimi volitvami tvezijo, kakšna sredinska in povezovalna stranka so. Nato pa gredo takoj, ko se pojavi priložnost, prehitevati SDS po desni in preklopijo na retoriko, ki ne bi bila tuja niti Zmagu Jelinčiču leta 1992. Pri tem po nepotrebnem zbujajo zgražanje in jezo med ljudmi, medtem ko se soočamo z bistveno resnejšimi težavami, kot so rastoče cene in čakalne vrste.
