Desnica neprestano ponavlja, kako delodajalci itak doplačajo razliko od osnovne plače do minimalne plače, torej delamo problem tam, kjer ga ni.
Česa ne razumejo: številne pravice se računajo od osnovne plače, kot recimo višina dodatkov ali pa dvig plačnih razredov z napredovanji.
Zato delodajalci vztrajajo pri nizkih osnovnih plačah: na ta način opeharijo najslabše plačane delavce za dodatke in dvige. Napredovanja, recimo, zgolj zmanjšajo doplačilo do minimalne plače, namesto da bi bila minimalna plača izhodišče vsega.
Zato je bil nedavni podpis kolektivnih pogodb s sindikati javnega sektorja tako zgodovinskega pomena. Čistilke, strežnice, kuharji, vozniki reševalci, pomočnice vzgojiteljice in številni drugi ključni poklici so lahko delali tudi po 10 ali 15 let, ne da bi se jim napredovanja kakorkoli poznala pri končni plači. Daljši kot je staž s plačo pod minimalno, bolj se bo to zdaj poznalo pri plači, nekaterim tudi za več sto evrov mesečno.
Reberšek, Vrtovec in ostala družba neprestano ponavljajo, kako “levičarji nimamo pojma o pravih službah” in kako so oni “v stiku z gospodarstvom”. Da ni nemara obratno? Mogoče pa so oni, nekateri med njimi že tri desetletja v poslanskih klopeh, tisti, ki ne razumejo, kako je videti življenje tam spodaj, krepko nižje od povprečne plače.
S podpisom kolektivnih pogodb smo izpolnili dolgoletno zavezo, da ne bo več osnovnih plač pod minimalno. Zdaj je na vrsti še zasebni sektor.
