3. maj je svetovni dan medijske svobode. Še donedavno je bil to dan, ko smo si vzeli nekaj trenutkov za to, da pomislimo tudi na novinarje v daljnih deželah, ki jih ogrožajo lokalni samodržci. Po zaslugi trenutne oblasti pa je dandanes Slovenija tista, ki ji grozi, da postane takšna avtoritarna dežela.
Primer sosednje Madžarske nam kaže, da obrat v avtoritarnost, klientelistično bogatenje oligarhov in pregon drugače mislečih niso nekaj, kar se zgodi čez noč. Vladavina Viktorja Orbana in stranke Fidesz predstavlja deset let trajajoč postopen proces izgubljanja svoboščin in privajanja na novo normalnost. Eden ključnih dejavnikov, ki so to omogočili, pa je totalna podreditev medijskega prostora.
Demontiranje Slovenske tiskovne agencije, nameščanje partijskih vojščakov na odgovorne položaje, vpliv lastniškega kapitala na uredniško politiko, ustvarjanje oligopolov od največjih televizij do lokalnih radijskih postaj, smetenje medijske krajine s sateliti SDS in javno obračunavanje z novinarskimi delavci.
Cilj je sistematično razvrednotenje in uničenje novinarskega poklica. Ko namreč enkrat ne bo več zaupanja v medije, takrat ne bo nihče več vedel, da vladi v resnici nihče več ne zaupa. To pa je natanko tista razlika med atomiziranim nezadovoljstvom posameznika in nezadovoljstvom množice, ki proizvede protest, stavko in upor.
Iz tega moramo potegniti nauk: boj za delo novinarjev danes ni nič manj kot boj za naše osebne in državljanske svoboščine jutri.
In to ne zgolj proti največjim antiliberalnim ekscesom, ki nam jih iz tedna v teden servira vladajoča stranka. Boriti se moramo tudi za pošteno plačana in stabilna delovna okolja, očiščena kapitalskih interesov in časovnih pritiskov prekarizacije, ki bodo novinarjem omogočala, da kvalitetno opravljajo svoje delo.
Za svobodne medije in avtonomno novinarsko delo!
PS: ne pozabi na STA5 na 1919.
