V Levici smo pred prvomajskimi prazniki zaradi nedopustnega zaračunavanja osnovnih storitev oskrbe v domovih za starejše vložili zahtevo za sklic nujne seje Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Oskrbovanci namreč doplačujejo celo za osnovne storitve in nego, kot so menjava plenic, striženje nohtov, tuširanje, posedanje na voziček in podobno. V domovih, ki si jih mnogi že tako komaj privoščijo, so s tem v neznosni položaj postavljeni predvsem najrevnejši. Zato bomo na jutrišnji nujni seji pozvali Ministrstvo za zdravje ter Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, prvič, k ureditvi področja določanja cen storitev v domovih starejših občanov, drugič, zagotavljanju brezplačnih storitev in brezplačnih pripomočkov za enkratno uporabo v nujni zdravstveni oskrbi, higienski negi in prehranjevanju, in tretjič, k pripravi predloga načrta za odpravo kadrovskega primanjkljaja v domovih za ostarele.
Zadovoljevanje osnovnih potreb, a samo za tiste, ki si to lahko privoščijo
Na seznamih storitev, za katere oskrbovanci in oskrbovanke dodatno plačujejo, se pogosto znajdejo osnovne storitve zdravstvene in socialne oskrbe ter storitve povezane z nego, prehranjevanjem in higieno. Starejši so tako prisiljeni doplačevati za striženje nohtov, vstavljanje slušnega aparata, kopanje in tuširanje, posedanje v invalidski voziček, oblačenje elastičnih nogavic oziroma povijanje nog, uporabo dodatnih inkontinenčnih pripomočkov (plenic) in perila, uporabo skupnih prostorov doma in podobno. Cene se gibljejo od enega pa vse do dvajsetih evrov za posamezno storitev.
Tu ne gre za nadstandardne storitve, ampak za osnovno oskrbo, ki bi jo morala zagotavljati vsaka socialna država. Vodstva DSO-jev na ta način uporabnikom kratijo pravico do enake obravnave, saj kakovost in dostop do storitev pogojujejo s finančno sposobnostjo uporabnika. Takšna obravnava pomeni bistveno slabšo oskrbo, predvsem za socialno in materialno šibkejše starejše, ki so finančno odvisni od svojih družin in se zato pogosto odrečejo še tako osnovnim storitvam. V skrajnem primeru gre za dehumanizacijo oskrbe starejših, ki jim s plačljivostjo osnovne oskrbe ne odrekamo samo univerzalnega dostopa do storitev socialne države, ampak osnovno človekovo dostojanstvo.
Domovi cene določajo na lastno pest
O vrstah in cenah dodatnih storitev odločajo izključno sveti zavodov, brez soglasja uporabnikov, stroke ali pristojnih ministrstev. Prav tako Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na cene plačljivih storitev ne daje soglasja. Novi in novi primeri neupravičenega zaračunavanja osnovnih storitev kažejo na stihijo in neusklajenost vpletenih resorjev in medsebojno prelaganje odgovornosti za nepregleden in do starejših nepravičen sistem. Namesto, da bi za starejše poskrbela socialna država k kateri so celo življenje prispevali, so oskrbovanci odvisni od finančnih zmožnosti svojcev in dobre volje posameznega zavoda, ki sam določa obseg plačljivih osnovnih storitev, ki bi morale biti zajete v že tako visokih cenah domske oskrbe.
Država skrb za starejše prepušča trgu
Težava je toliko večja, ko ugotovimo, da država že 14 let ni zgradila javnega doma starejših občanov in je to politiko nadomestila s podeljevanjem koncesij za domsko oskrbo. Danes imamo na področju domske oskrbe 41 koncesionarjev in 53 javnih domov za starejše. Leta 1993 je bilo javnih domov 60. S strategijo podeljevanja koncesij je država de facto ustvarila trg na področju domske oskrbe. S tem je, znotraj tega, kar zakon razume kot javno službo, ustvarila dva tipa institucij domske oskrbe. Prvi so javni zavodi, drugi pa koncesionarji. Slednji imajo privilegiran položaj, saj lahko za oskrbo zaračunavajo več kot javni domovi. Ob tem, da lahko nediskriminatorno navijajo cene oskrbe, koncesionarji niso obvezani voditi kakršnihkoli poenotenih statistik glede kvalitete in ravni oskrbe. Država je z zgrešeno politiko podeljevanja koncesij ustvarila trg, kjer pred kvaliteto in dostopnostjo oskrbe prednjači želja po zaslužku in rezanju stroškov.
