Že leta 1891 so na drugem drugem kongresu druge socialistične internacionale leta 1. maj razglasili za mednarodni dan dela. Od takrat dalje sindikati in progresivne, socialistične politične organizacje po vsem svetu na ta dan pripravljajo različne demonstracije, slovesnosti in druge prireditve. Vse s ciljem, da bi se spomnili na slavno dediščino delavskih bojev v preteklosti ter opozorili na nujnost organiziranja delovnih ljudi v današnjem času, ko nam delodajalci in njim naklonjena država, vsak dan bolj omejujejo nekdaj že priborjene pravice ter nas pod geslom konkurenčnosti in varčevanja silijo v dirko do dna.
Kapitalu je v zadnjih desetletjih uspelo razbiti enotnost delavskega razreda in ga postaviti v defenzivo. Kritična situacija ponovno kliče k uporu, s katerim bi delavske množice ubranile in razširile krog svojih pravic, hkrati pa znova vzpostavile razredno zavest, brez katere dolgoročni uspehi na tem in na drugih področjih ne bodo možni. Ob letošnjem prazniku dela pa je še posebej ključno, da ne pozabimo na še eno dimenzijo delavskih bojev in sicer na njihovo nadnacionalno osnovo. Tako kot je kapitalizmu v prizadevanju po zatiranju kakršnegakoli političnega povezovanja delovnih ljudi, ki bi ogrozilo ohranjanje izkoriščevalskega sistema, uspelo fragmentirati delavske množice in razdrobiti sindikalni boj, jim je ob pomoči desnice in ekstremnega centra uspelo obrniti delovne ljudi v Evropi proti tistim iz drugih delov sveta. Temu se moramo odločno upreti. Ne ogrožajo nas množice lačnih in izkoriščanih iz drugih kontinentov, temveč kapitalizem, ki s svojim imperialnim značajem onemogoča dostojno življenje ljudi v t. i. “tretjem svetu”, obenem pa dan za dnem uničuje socialno državo in briše priborjene delavske pravice na stari celini.
Nujnost delovanja v smeri krepitve delavskega organiziranja se najbolj nazorno pokaže, ko pogledamo, v kakšnih razmerah se trenutno nahajajo delovni ljudje v Sloveniji in drugod po svetu. Zaposlitve, ki omogočajo socialno varnost so postale redkost, bolj pravilo kot izjema pa postajajo atipične zaposlitve, torej službe za določen čas, študentsko, agencijsko delo na klic, samozaposlovanje, ki prikriva dejansko sliko nezaposlenih in druge vedno hujše oblike izkoriščanja. Pod pragom revščine živi v Sloveniji 280.000 oseb, 371.000 oseb pa je izpostavljenih tveganju socialne izključenosti . Po drugi strani pa letošnje Oxfamovo poročilo pravi, da je šlo kar 82 % vsega premoženja ustvarjenega v letu 2017 v žep enega odstotka najbogatejših.
Vse to pa nas ne sme demotivirati, temveč moramo narediti vse, kar je v naši moči, da spremenimo tok zgodovine, povrnemo dostojanstvo delovnim ljudem in izgradimo pravičnejšo, socialistično družbo.
Pridružite se nam 1. maja ob 9:30 na parkirišču v Tivoliju pred športno dvorano in skupaj se bomo na praznik dela z dvignjeno levico podali na Rožnik.
