Med ustavitvijo javnega življenja v času epidemije se je razmahnila dostava hrane na dom. V največji meri jo izvajajo delavke in delavci podjetij Wolt in Ehrana, a ti dve podjetji jim statusa zaposlenih praviloma ne priznavata. Wolt tako sploh nima redno zaposlenih dostavljavcev, temveč najema študente in samostojne podjetnike, ki jih sprevrženo imenuje partnerji. Ti si morajo sami priskrbeti prevozno sredstvo in pametni telefon – delo prek aplikacije namreč odrejajo algoritmi. Vse stroške vzdrževanja in popravil zato nosijo sami, ob plačilu kavcije lahko v uporabo dobijo le torbo in oblačila, oboje pa je hkrati še reklamni pano firme.
Delo je naporno, saj večina dostavljavcev dostavlja z lastnim kolesom (s čimer si zmanjšajo dodatne stroške), s katerim na uro v povprečju prevozijo 10 km in zaslužijo 10 € bruto. Pri tem velja dodati, da lahko teža torbe preseže tudi 15 kg, največ naročil pa je v deževnem vremenu. Ob prepočasni dostavi so lahko deležni celo odbitkov. Zagotovljene nimajo niti zakonsko določene minimalne urne postavke, saj so plačani na dostavo. Ker so samozaposleni oz. študenti, jim seveda ne pripadajo pravice iz delovnega razmerja, kot so bolniško nadomestilo, plačan dopust in regres, niti nimajo nobenih pravic, kar se tiče nesreč pri delu. Tako poslovanje je najverjetneje v neskladju z zakonom o delovnih razmerjih, saj delo redno opravljajo za enega samega naročnika in pod njegovim popolnim nadzorom. V Španiji so od podobnih podjetij z enakim izkoriščevalskim modelom nedavno že zahtevali, da svoje dostavljavce obravnavajo kot zaposlene in jim zagotovijo vse pripadajoče delavske pravice. Medtem ko se zakonodaja v to smer razlaga in spreminja tudi drugod po svetu, med drugim se to glede na zadnje novice obeta celo v ZDA, gremo v Sloveniji v povsem napačno smer in jo takšnim podjetjem celo prilagajamo.
Gre za podjetja, ki se z množico ostalih dostavnih in drugih podjetij (Uber, Airbnb ipd.) uvrščajo v t. i. platformno ekonomijo. Predstavljajo se kot visokotehnološka in napredna, kot prihodnost, ki trka na naša vrata. Vendar lahko kot napredne označimo le učinkovite algoritme, ki skrbijo za organizacijo dela; pristop do delavskih pravic pa nas vrača vsaj v 19. stoletje. Opravka imamo s posodobljenim in za evfemizmi skritim klasičnim izkoriščevalskim kapitalističnim modelom, ki se zaradi uporabe visoke tehnologije kaže kot napredek. Žene ga konkurenca, ki je – zahvaljujoč uporabi visoke tehnologije – prignana do skrajnosti, s tem pa je do skrajnosti prignano tudi izkoriščanje, ki so mu podvržene delavke in delavci podjetij platformne ekonomije. Z vidika totalnega nadzora nad delavci je problematičen tudi način uporabe algoritmov, ki delavcem preko njihovih lastnih telefonov neprestano dihajo za ovratnik s sledenjem ter pošiljanjem sporočil in opozoril o zamujanju.
Potrebujemo varna delovna mesta, na katerih so delavske pravice spoštovane, in ne novih izkoriščevalskih podjetij, ki pod pretvezo napredka in digitalizacije izkoriščajo poceni delovno silo in razgrajujejo težko priborjene delavske pravice. Vsem delavkam in delavcem morajo biti zagotovljene vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z minimalnim plačilom, regresom, plačano bolniško in plačanim dopustom!
