Foto: Jošt Franko
V ponedeljek je pritisnil mraz in dobršen del Evrope je prekrila snežna odeja. Medtem ko je za večino to čas prižiganja luči in nazdravljanja s kuhanim vinom, skupina 600 premraženih beguncev v bosanskem gozdu, obdanem z minami, greje roke okoli na pol ugaslega ognja in se sprašuje, ali bodo do božiča sploh preživeli.
Na severozahodu Bosne in Hercegovine leži mesto Bihać, eno izmed mnogih, v katerega policisti s hrvaške meje vračajo begunce. Hrvaških policistov se drži sloves nasilnega postopanja, ki obsega vse od razbijanja telefonov do pretepanja in slačenja do golega. Ker so se prebivalci Bihaća pričeli pritoževati, da pri njih ni več primernih nastanitev za migrante, so v juniju v gozdu postavili zasilni tabor Vučjak.
Že dobra dva meseca nazaj so se pričela opozorila, da bo migrantom trda predla, ko zapade sneg, saj so šotori premočljivi in hladni. Ni dostopa do elektrike ali tople vode. Nekateri begunci imajo na nogah zgolj sandale. V okoliškem gozdu se še vedno razprostirajo predeli, po katerih so posejane mine iz časa jugoslovanskih vojn. Tabor bi bilo treba zapreti ta trenutek, ker ni primeren za ljudi. Vendar so bila opozorila preprosto preslišana, šotore pa je zdaj premočil in podrl sneg.
Bosna in Hercegovina je za begunce postala postojanka večnega vračanja. Madžarska in Slovenija sta svojo južno mejo ogradili z zaščitno ograjo in tako nepovabljenim gostom zaprli vrata v Evropsko unijo. Tako slovenska kot hrvaška policija ne spoštujeta mednarodnega prava in begunce verižno vračata brez individualne obravnave. Hrvaški policisti z begunci ravnajo posebej surovo in jih dobesedno vržejo nazaj v bosanske gozdove.
V nekem drugem svetu bi taisti migranti preživljali praznični čas v toplih domovih ob svojih družinah. Vendar jih je življenje pahnilo v situacijo, ko so morali zaradi takih in drugačnih okoliščin svoje domove zapustiti. Zdaj pa brez upanja, brez prihodnosti, brez hrane, brez dostojanstva in s premraženimi nogami životarijo v mrazu. Nič čudnega, da je nekaterim že usahnila volja do življenja.
Za nastalo situacijo nosimo odgovornost v prvi vrsti mi – Evropejci. Naše vojaške, politične in ekonomske strukture proizvajajo krizna žarišča v domovih teh ljudi in sejejo globalno neenakost. Zid, ki smo ga postavili na mejo, pa nas ščiti zgolj pred lastno slabo vestjo.
To je tudi priložnost, da se spomnimo, da je ob nedavni delitvi funkcij v Evropski uniji resor za reševanje kriznih razmer pripadel Sloveniji. Pozivamo komisarja za krizne razmere Janeza Lenarčiča, da takoj prične reševati humanitarno krizo v Bosni, kjer pred pragom Evropske unije ljudje v nečloveških razmerah umirajo od mraza!
