Danes je mednarodni dan miru.
Mir – beseda, ki se zdi iz leta v leto zdi bolj ogrožena, medtem ko vse okoli nas bruhajo nova in nova bojišča in grozijo, da nas povlečejo v nekaj, iz česar ne bo nihče več mogel ubežati.
Pogosto si predstavljam, da so takšni občutki prevevali tudi starejše generacije v času hladne vojne.
Dandanes hladne vojne ne pomnimo po tem, kaj je kdo začel ali kdo je imel bolj prav. Pomnimo jo po tem, kako blizu smo bili v nekaj usodnih trenutkih novi svetovni ali celo jedrski vojni. In pa kako so tedanji voditelji premogli dovolj modrosti, da so umaknili prste s sprožilcev.
Danes te modrosti ne vidim. Samo v zadnjem tednu dni sta se zgodila brutalni izraelski napad na Libanon in niz pritiskov za eskalacijo vojne v Ukrajini z uporabo zahodnih raket na ruskem ozemlju. Oba dogodka nosita potencial, da se razplamtita v širšo in še bolj destruktivno vojno.
Ampak nihče, resnično nihče, ki nima od vojne neposrednih finančnih ali političnih koristi, si vojne ne želi. To je tisto, kar druži vse ljudi na vseh straneh odprtih front.
Naj nas to motivira v prizadevanjih, da se zoperstavimo vojnemu hujskaštvu, dirki v oboroževanju in logiki odgovarjanja na zaostrene varnostne razmere z zaostrovanjem varnostnih razmer, ki imajo za cilj le utrditev določenih politik ter bogatenje na nesreči ljudi in dobičkih vojne industrije.
Mir se ne bo vrnil sam od sebe, ampak ga bomo morali odločno zahtevati nazaj.
Koordinatorica Asta Vrečko