Evropska unija ima tripartitno delitev oblasti med Evropskim parlamentom, Evropskim Svetom in Evropsko Komisijo. Parlament približno ustreza ameriškemu kongresu, svet pa ameriškemu senatu. V prvem velja načelo en človek en glas, torej abstraktna, odtujena demokracija, v drugem pa ena država en glas.
Primerjavo z ZDA omenjamo zato, ker si zadnje čase Evropska komisija prisvaja vse večje funkcije. Njen položaj v praksi postaja podoben položaju ameriškega predsednika in administracije. Komisija več samo organ, ki predlaga in izvršuje uredbe in direktive, ki jih sprejemata svet in parlament. V resnici postaja sama svoj zakonodajalec.
Dober primer so pogovori o čezatlantskih investicijskih sporazumih, ki je Evropska komisija vodila v popolni tajnosti. Šele na izjemen pritisk javnosti je razkrila izhodišča za pogajanja z ZDA v okviru sporazuma TTIP. O sporazumu TISA, ki pokriva storitve in je zato še veliko bolj nevaren za javni sektor in socialne pravice državljanov Evrope in Slovenije, kot TTIP. Zaradi takih procesov je pomembno, kdo je slovenski član komisije in seveda kako ga imenujemo, kar je premet predloga zakona. Dejstvo je, to kaže tudi nedavna raziskava Jožeta P. Damijana, da državam, kot je Slovenija, ta sporazum ne prinaša nobenih otipljivih prednosti. Prinaša pa slabosti. Izguba delovnih mest bo sicer zmerna (v rangu 1500 do 2000), vendar v dveh ključnih sektorjih, kmetijstvu in farmaciji. Kmetijstvo je socialno in okoljsko najbolj občutljiva panoga, farmacija pa paradni konj Slovenije. Že sporazum s Kanado je izrazito neugoden za proizvajalce generičnih zdravil. In če pogledamo malo širše kot samo na Slovenijo, je to tudi svetovni razvojni in humanitarni problem. Z ohranjanjem in podaljševanjem monopola zahodnih korporacij nad zdravili se povečuje število ljudi, ki bi jih sicer lahko zdravili, a jih zaradi predragih zdravil ne moremo. To je samo ponazoritev tega, kako velike pristojnosti si jemlje Evropska komisija.
Nobena tolažba ni, da bo sporazum nekoč prišel v ratifikacijo v državni zbor. Kdo si bo upal zavrniti sporazum (poleg Združene levice), ki ga bodo potrdili komisija, ZDA in najmočnejše evropske države? Zato je nujno potreben vpliv na komisijo in ta hip nam ne ostaja veliko drugega kot vpliv na to, kdo je komisar iz Slovenije.
Kako zelo pomembno je, da je imenovanje demokratično in da je za člana komisije tudi obvezujoče, kaže tudi primer iz Slovenije. Zadnje tedne se veliko govori o izbrisu malih delničarjev NKBM in imetnikov obveznic decembra 2013. Kot vemo, sta se vlada in Banka Slovenije sklicevali na dokument, imenovan sporočilo oziroma smernice. Slovensko ustavno sodišče preverja status tega dokumenta pri sodišču EU, kar je popoln absurd. V Sloveniji se točno ve,. kaj je ustava, kaj je zakon in kaj je podzakonski akt. Tukaj pa ustavno sodišče ne more ugotoviti, kaj je uredba, kaj direktiva, ki šele bo sprejeta, in kaj je sporočilo.
Dejstvo, da je kaj takega sploh mogoče v nekem sistemu, ki zase trdi,. da je pravna država, je sramotno. Vendar je hkrati realnost, ki odraža dejanski položaj Komisije in njen demokratični deficit. Slovenija je živ dokaz, da ima Evropska komisija moč, da državi vsili, da v svojo zakonodajo vgradi neko sporno rešitev, ki je nista sprejela niti svet EU niti Evropski parlament. S tem si Evropska komisija postavlja svoje lastne zakone in, kar je še huje, namesto, da bi drugi organi to preprečili ali da bi vsaj naša vlada protestirala, ji uspe uresničevati take predpise tudi v praksi. To je, oprostite izrazu, coup d’etat (puč).
Slovenija je danes talec Leviatana, ki se imenuje Evropska komisija.
Ljubljana, 20.03.2015
Foto: Routers
