Predsednik Združenja svetov delavcev Slovenije Vlado Šega je pripravil pričujoči razmislek v luči posveta o ukrepih za hitrejši razvoj ekonomske demokracije, ki je potekal v okviru Strokovnega posveta ZSDS v Ankaranu dne 10. oktobra 2022. Posveta se je udeležil tudi minister za delo Luka Mesec.
V Sloveniji smo v ustavo zapisali pravico zaposlenih do sodelovanja pri upravljanju in leta 1993 sprejeli dokaj kvaliteten in napreden zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), ki to tematiko podrobneje ureja. Žal od takrat, vsaj na nivoju države, ni bilo nikakršnih pozitivnih premikov v tej smeri, oziroma so bile spremembe in dopolnila zakona celo retrogradne. ZSDU je zagotovo eden izmed najbolj neupoštevanih zakonov. Vse dosedanje vlade so se do delavskega soupravljanja obnašale le, kot neko nujno zlo ter poizkušale predstavnike zaposlenih (predvsem zaradi lastnih kadrovskih interesov) kar se da umakniti iz sfer odločanja in celo od izvora informacij.
Vsekakor so pričakovanja, da bo tokrat drugače, v združenju velika in menim tudi upravičena. Levica, ki pokriva v aktualni vladi segment dela in posledično ekonomske demokracije, je namreč v svojem programu namenila precej pozornosti razvoju delavskemu soupravljanju. Z dosedanjim delom, zakonodajnimi predlogi in pobudami je stranka že pokazala izredno pozitiven odnos do te pereče tematike. Nenazadnje, nas ravno obisk ministra na našem strokovnem posvetu in pred mesecem sprejem »delegacije« združenja navdaja z upanjem. Prav tako se je prvič v koalicijski pogodbi znašla tudi pobuda za razvoj ekonomske demokracije.
Pojem »ekonomska demokracija« v najširšem smislu seveda ni – kot se to sicer pogosto poenostavlja – zgolj sinonim za skupek treh oblik sodobne t. i. organizacijske participacije zaposlenih (»delavske participacije«), kot so sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij, udeležbo zaposlenih pri dobičku in notranje lastništvo zaposlenih (delavsko delničarstvo in delavsko zadružništvo), temveč je bistveno širši in označuje dolgoročnejšo vizijo institucionalnega razvoja tudi družbenoekonomskega sistema samega kot takega. Torej nek v končni fazi tudi v temelju povsem nov družbenoekonomski sistem, ki bo – za razliko od aktualnega – temeljil na vsestranski in popolni enakopravnosti lastnikov dela in kapitala glede njihovega sistemskega položaja in pravic. Zlasti še glede t. i. korporacijskih pravic (tj. upravljanje podjetij in raz/delitev njihovih poslovnih rezultatov), ki determinirajo takšno ali drugačno naravo družbenoekonomskega sistema kot celote. Edinole perspektivna popolna sistemska izenačitev teh pravic zato verjetno predstavlja realno možno pot v neko želeno ekonomsko učinkovitejšo, hkrati pa socialno pravičnejšo in okoljsko odgovornejšo družbo. Združenje svetov delavcev Slovenije (ZSDS) je to sistemsko-razvojno vizijo opredelilo in tudi podrobneje teoretično utemeljilo v svojem programskem manifestu in podalo tudi predlog ukrepov za spodbujanje hitrejšega razvoja sistema delavske participacije in ekonomske demokracije v Sloveniji.
Za načrten družbeni razvoj v smeri dolgoročne vizije ekonomske demokracije je vsekakor ključnega pomena to vizijo najprej čim bolj jasno definirati in jo tako v stroki in politiki kot tudi v širši javnosti verificirati in uveljaviti kot splošno sprejet dolgoročni družbenorazvojni cilj ter jo ustrezno umestiti v razvojne strategije RS. Tako med predlagane »Splošne ukrepe« za promocijo in sistematično spodbujanje uresničevanja celovitega koncepta ekonomske demokracije sodi sprejem resolucije Državnega zbora o ekonomski demokraciji in ustanovitev specializiranih državnih inštitucij za razvoj le-te (Direktorat/sektor/strateški svet za ekonomsko demokracijo) pri Ministrstvu.
Kljub zavedanju, da nove »vsebine« internih soupravljalskih razmerij med menedžmentom, lastniki in zaposlenimi kot ključnimi notranjimi déležniki podjetij ni mogoče uveljaviti zgolj na podlagi zakonske zapovedi in brez nujnih sprememb v miselnosti ter obstoječi organizacijski kulturi, pa pomena ustrezne tudi normativne ureditve ni mogoče podcenjevati. V ta namen bi bilo v Sloveniji nujno izpopolniti nekatere že obstoječe predpise ter sprejeti še nekaj novih, kamor zagotovo sodi celovita prenova Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Dosedanja praksa uresničevanja tega zakona, je namreč pokazala njegove številne vsebinske in nomotehnične slabosti, ki so že začele resno zavirati hitrejši razvoj ne tem področju. Ob tem je pomembna podpora Levice glede sprememba Zakona o Slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1), saj je izjemno pomembna institucija, ki po koncernskih principih upravlja velike državne družbe z lastniškimi vložki države, zaradi česar bi bila izjemno pomembna tudi ustrezna zakonska ureditev sodelovanja zaposlenih v teh podjetjih pri upravljanju SDH v duhu določil 73. do 77. člena ZSDU. SDH je namreč kljub nekaterim specifikam v bistvu tipičen »dejanski koncern« v smislu določil ZGD-1, zaradi česar ni videti prav nobenega utemeljenega razloga, da po veljavnem ZSDH-1 delavci koncernskih družb nimajo nobenih soupravljalskih pravic.
V Sloveniji kljub zavezi iz 75. člena Ustave RS še vedno ni sprejet zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju zavodov, kar brez dvoma predstavlja veliko pravno praznino na področju urejanja sistema ekonomske demokracije v naši državi, poleg tega pa po ugotovitvi Ustavnega sodišča (odločba št. U-I-160703-8 z dne 19. 5. 2005) nesporno tudi protiustavno stanje, ki bi ga bilo zato treba čim prej odpraviti.
S Zlasti huda zdravstvena kriza zaradi epidemije novega koronavirusa v letu 2020 je razkrila hude pomanjkljivosti in že v temelju zgrešeno zasnovo aktualnega modela varnosti in zdravja pri delu (VZD), kakršnega ureja veljavni Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Predvsem se je zelo nazorno pokazalo, da je povsem nesprejemljiva ureditev, po kateri imajo delavci, za katerih zdravje in življenja pravzaprav gre, in njihovi izvoljeni predstavniki (sveti delavcev oziroma delavski zaupniki) pri sprejemanju »izjave o varnosti z oceno tveganja« ter drugih pomembnejših odločitev s področja VZD pri delodajalcih (od novele ZSDU-A iz leta 2001 dalje) priznano zgolj pravico »biti konzultirani« (prek t. i. skupnega posvetovanja z delodajalcem po ZSDU), ne pa tudi pravice enakopravno »soodločati« (v obliki obveznega predhodnega soglasja k odločitvam delodajalca po 95. členu ZSDU).
Nujno bo potrebno tudi dopolniti ZDSS-1 zaradi zagotovitve učinkovitega posebnega varstva delavskih predstavnikov. Gre za izjemno pereč in čedalje bolj aktualen problem, ki je sicer podrobneje opisan v obrazložitvi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki ga je dne 10. 5. 2021) vložila skupina poslancev s prvopodpisanim Miho Kordišem, vendar je bi (žal) že na Odboru za pravosodje DZ zavrnjen kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo. Konkretno je bila predlagana dopolnitev 43. člena ZDSS-1 z novim petim odstavkom, ki je v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavskim predstavnikom predvideval izdajo začasne odredbe o začasnem zadržanju učinkovanja te odpovedi po uradni dolžnosti.
Skratka izzivov in možnosti sodelovanja združenja s pristojnim resornim ministrstvom je mnogo; nadoknaditi bo potrebno desetletja ignorance te tematike s strani »vseh dosedanjih vlad«.
