Parlament v teh dneh razpravlja o Zakonu o lastniški zadrugi delavcev in tako prihaja za ekonomsko demokracijo pomemben zakon, ki bo uredil finančno ter operativno vzpodbudno okolje za delavske odkupe. Prav tako zelo dobro preprečuje morebitne špekulativne odkupe, oziroma kasnejše koncentracije lastnine.
Precej zmotno pa je razmišljanje, da gre za nekakšen jugosocialni nostalgičen zakon. Nasprotno!
Če je kaj danes anahronizem, je to ravno sistem, v katerem vsa moč ostaja v rokah lastnikov kapitala.
Zato ni nič čudnega, da so se temelji ekonomske demokracije in s tem tudi tovrstnega delavskega lastništva (en delavec – en skupščinski glas) pojavili in razvili ravno v najrazvitejših “kapitalističnih” državah na zahodu.
V zadnjem poldrugem desetletju v gospodarstvu krepko prevladuje t.i. špekulativni kapital finančnih skladov, kjer je edini zveličani cilj kapitalski donos. Družbena odgovornost podjetij je tako za upravljalce (ne lastnike) tega kapitala povsem postranskega pomena.
Naravnost tektonske spremembe v družbenoekonomski realnosti v »eri znanja« so več kot očitne, a žal sistemsko popolnoma ignorirane. Približno 85 odstotkov tržne vrednosti podjetij in s tem njihove dejanske produkcijske moči oziroma sposobnosti za ustvarjanje nove vrednosti povprečno danes že pomeni tako imenovani intelektualni (to je človeški in strukturni) kapital, le še okoli 15 odstotkov pa tako imenovani finančni kapital.
Težišče pomena obeh produkcijskih dejavnikov za ustvarjanje nove vrednosti v sodobnih produkcijskih procesih se je torej izrazito premaknilo na stran intelektualnega kapitala. Po kakšni logiki torej lahko še naprej teoretično branimo anahron družbenoekonomski sistem, v katerem vse korporacijske pravice (upravljanje podjetij, delitev dobičkov) še vedno temeljijo izključno na lastnini nad finančnim kapitalom podjetij.
In kako lahko branimo sistem, v katerem ostaja ustvarjanje dobička in maksimiranje vrednosti izključno za lastnike tega kapitala edini zveličavni cilj gospodarjenja, medtem ko interesi tako zaposlenih kot lastnikov najpomembnejšega produkcijskega dejavnika sedanjosti in prihodnosti ostajajo sistemsko povsem irelevantni?
In to kljub zavedanju, da družbenoekonomski sistem, ki ignorira ekonomske interese (in s tem ekonomsko motivacijo) lastnikov svojega najpomembnejšega produkcijskega dejavnika, preprosto nima prihodnosti, temveč lahko deluje le vse bolj razvojno retrogradno.
Osebno sem vsekakor velik zagovornik maksimalne možne širitve notranjega lastništva zaposlenih, ki nesporno lahko dodatno krepi demokratičnost internih produkcijskih odnosov v podjetjih ter zaradi signifikantno pozitivnih učinkov na motivacijo in pripadnost delavcev kot nosilcev človeškega kapitala – posledično tudi bistveno prispeva k večji poslovni uspešnosti podjetij.
Pravici do enakopravnega soupravljanja podjetij in do sorazmerne soudeležbe pri njihovem poslovnem rezultatu kot temeljni korporacijski pravici bi namreč morali biti delavcem logično zagotovljeni že tudi neposredno na podlagi njihovega lastništva nad delom kot kapitalu popolnoma enakovrednim produkcijskim dejavnikom.
Vladimir Šega,
predsednik Združenja svetov delavcev Slovenije – ZDSD
