Violeta Tomić je bila slavnostna govorka na borčevski proslavi na Debencu pri Mokronogu v občini Mirna dne 30. junija 2018. Violetin govor objavljamo v nadaljevanju v celoti.
Danes smo zbrani tu, v zibelki dolenjskega partizanstva. Tu se je rojeval odpor okupatorju. Tu so se rodili bataljoni, odredi in brigade. Sem so se pred okupatorji in domačimi izdajalci umaknili aktivisti OF in se vključili v bataljon narodne zaščite in partizansko vojsko.
Da so ljudje teh krajev bili zavedni Slovenci, priča tudi to, da ne Italijani, ne belogardisti, ne Nemci, ne švabobranci tukaj niso uspeli oblikovati svoje postojanke. Ne smemo pozabiti niti na te, ki so nesebično sprejeli medse rojake, ki so se zatekli pred nacističnim pregonom k sorodnikom in znancem in prijateljem. Vsi smo lahko ponosni na Trebelno, na Mirensko dolino, na Dolenjsko gričevje in ljudi teh krajev.
Hodim med ljudmi in poslušam. Mogi imajo občutek, da se zgodovina ponavlja, da smo znova v 30-tih letih prejšnjega stoletja, ko se je tik pred izbruhom 2. sv. vojne nezadržno vzpenjal fašizem. Naciste in fašiste je izvolilo revno delavsko ljudstvo v prepričanju, da bo vendarle bolje, če zaupajo močnemu vodji. Danes nas predsednik države prepričuje, da bi bilo za nas najbolje imeti »močnega vodjo«in ponuja mandat za sestavo vlade skrajnemu desničarju, trgovcu z orožjem, tistemu, ki je omogočil tajkunizacijo Slovenije, spraznil pokojninsko blagajno in uničil podjetja.
V času medvladja je vlada v odhajanju nezakonito potrdila prodajo NLB in Cinkarne Celje. Obe poslujeta s solidnimi dobički.
Mnogi so celo prepričani, da smo sredi 3. sv. vojne. Bojuje se ekonomsko, ideološko in medijsko. V krajih, od koder bežijo obupani ljudje, pa se borijo lokalne in globalne sile tudi s pravim orožjem. Države, ki niso podlegle imperialističnim težnjam se soočajo z blokado. Danes ne moreš biti heroj, saj sovražnika in napadalca ne srečaš in ne vidiš.
70 let od zmage nad fašizmom z grozo ugotavljamo, da ga mogoče niti nismo nikoli premagali, da smo ga le zamrznili za nekaj desetletij! Ko pomislim na tisoče partizanskih borcev in bork, aktivistov in aktivistk OF, ki so se v krutih letih vojne vključili v NOB, se sprašujem, kako bi se počutili danes, če bi vedeli, za kaj so dali svoja življenja. Danes, ko v imenu sprave odlikujejo domobrance, brišejo rdečo zvezdo in retuširajo zgodovino, ko v Italiji delijo odlikovanja fašistom, se nam zdi, da je fašizem močnejši, kot kdajkoli po koncu 2. sv. vojne. Z veliko žalostjo bi nas tudi vprašali, kaj slovenski vojaki počnejo v tujini? Bi si jim upali povedati, da tudi naši vojaki branijo bogate, da bodo lahko v miru izkoriščali revne za še nadaljnjo krepitev njihovega bogastva na račun svetovne revščine? Nikoli si nismo mislili, da bodo naši otroci v samostojni Sloveniji prva generacija, ki živi slabše od svojih staršev, da bodo otroci v šolah lačni in da bodo naši dedki in babice, ki so celo življenje delali, morali hoditi na Rdeči križ po humanitarno pomoč. Veliko je brezposelnih, a še huje je to, da tudi mnogi zaposleni ne morejo pokriti vseh življenjskih stroškov. Plače so miloščina, pokojnine socialna pomoč. Ali so se za to borili? So zato dali premnoga življenja?
Še hujše od tega pa je, da so te nezadovoljne množice ljudi potem tarča desnih ekstremistov, ki jim napolnijo glave s sovraštvom do vseh drugačnih, drugače mislečih in drugače čutečih. V medijih in na socialnih omrežjih je ogromno nekaznovane nestrpnosti, sovražnega govora in odkritih groženj. Pojavljajo se fašistični in nacistični simboli. Zanikanje holokavsta. Naša oblast pa to opazuje in tolerira. Priča smo reviziji zgodovine, potvarjanju zgodovinskih dejstev. V šolah je popolnoma izginila zgodovina NOB, partizanski boj je označen kot nekakšen ideološki obračun komunistov proti vsem drugače mislečim. Prepovedati želijo rdečo zvezdo, simbol upora.
Vlada v odhajanju je podaljšala mandat direktorici Urada za narodno spravo in tako legitimirala njegov obstoj, čeprav še nikoli nismo bili dlje od sprave, kot smo sedaj. In takšen urad, ki spodbuja sovraštvo in nestrpnost, plačujemo vsi mi.
Naslednja nedopustna praksa je tako imenovana denacionalizacija.
Cerkvi smo podarili gozdove, čeprav ni bila upravičena do njih. Zdaj želi še odškodnino, ker jih ni dobila dovolj hitro. Iz česa izhaja ta aroganca? V Arhivu Slovenije obstaja pogodba, na podlagi katere je cerkev z dovoljenjem tedanjega papeža Pija IX., omenjene gozdove, z Blejskim otokom vred, pred več kot 150 leti prodala. Pogodba je sicer v strokovnih krogih znana, a še nikoli ni bila objavljena. Pomembna je predvsem zato, ker že od vsega začetka slovenske osamosvojitve odpira vprašanje, na katero ni pravega odgovora: Zakaj je pravzaprav Slovenija v postopku denacionalizacije te gozdove cerkvi vrnila, če ti dejansko niso bili cerkveni? Večina ostalih držav je takšno premoženje fevdalnega izvora upravičeno, zaradi spremenjenih oblastnih razmerij, podržavila, briksenška škofija pa ga je celo prodala. S kakšnim opravičilom lahko danes cerkev zahteva od države še desetine milijonov evrov odškodnine za neuporabo teh gozdov po letu 1991?
RKC zaradi neizmernega bogastva, ki ji ga podarja politična desnica ob tihem pristanku sredine, postaja vse bolj močna. Zato ne čudi, da se nikoli ni opravičila za medvojne zločine.
Tudi v teh krajih so se dogajali zločini proti lastnemu narodu. Marnov Janez iz Hudej se je najprej hotel uveljaviti med partizani, po kapitulaciji Italije pa se je udinjal nemškemu okupatorju in je s svojimi »črnorokci« izvajal strahoten teror ne samo nad partizani in njihovimi svojci, temveč tudi nad drugimi zavednimi ljudmi. Najsramotnejša pa je zgodba teh krajev o Lojzetu Grozdetu, belogardističnem vohunu, izdajalcu, ki ga danes cerkev časti kot mučenca in žrtev komunističnega nasilja. Sramota je, da se eden največjih verskih in celo narodnih praznikov, Marijino vnebovzetje, zlorablja za slavljenje sodelavca okupatorja in narodnega izdajalca, ki je izvajal zločine proti lastnemu narodu.
Po 2. sv. vojni so zmagovalci v celem svetu jasno rekli NIKOLI VEČ! Zavezali smo se, da se te grozote ne smejo več nikoli ponoviti.
Toda, vsaka gospodarska kriza prinaša dvig nestrpnosti. Zato so po vsem svetu dvignile glavo neonacistične in neofašistične skupine. Svetovni kapital jih podpira in odobrava in prav v vseh državah EU so močne in dobro organizirane skupine grožnja notranji stabilnosti držav.
Evropa, ki je nastala na temeljih antifašizma danes odobrava neofašistična gibanja, tolerira jih celo v svojih parlamentih.
Tudi pri nas se je od osamosvojitve dalje razpaslo sovraštvo do vsega, kar je bilo lastno bivši skupni državi. Solidarnost, bratstvo, enakost – te besede so zasmehovane kot nekaj izumrlega, nekaj, kar pripada »totalitarnem« sistemu jugoslovanskega samoupravnega socializma.
Danes se otroci v OŠ le dotaknejo teme 2. sv. vojne, zato ne vedo več, kdo je bil okupator in kdo branitelj, kdo je bil zavéden in kdo zavedèn, kdo se je boril za narodovo osvoboditev in kdo je skupaj z okupatorjem prisegel fašizmu in izdajal lasten narod? Mnogi domačini so pristali v taboriščih le zato, ker jih je pokazal domači izdajalec in ti nosijo neizbrisno krivdo za premnoga uničena življenja.
Danes pa imamo celo v nacionalnih medijih polno zagovarjanj grozodejstev nad lastnim narodom, zagovarjanja in opravičevanja izdajstva in blatenja in norčevanja iz mrtvih in še živečih partizanov. Zavedati se moramo, da zgodovino želijo spreminjati le tisti, ki niso zadovoljni s svojo vlogo v njej! Izdaje lastnega naroda se ne da opravičiti nikoli.
Nikoli ne smemo pozabiti, da je bila NOB tudi socialna revolucija, ki je omogočila obubožanemu ljudstvu, da se je postavilo na noge. Omogočilo vsem dostopno šolstvo, zdravstvo in kulturo. Zgradilo tovarne, ceste, proge – kar pa so naši oblastniki uspeli v pičlih 20-ih letih poceni razprodati.
Tisti, ki so v najhujših razmerah znali ohraniti solidarnost, so se borili ne le za narodovo osvoboditev in enekopravnost narodov, ampak tudi za bolj človečno gospodarsko ureditev, socializem. Zavedamo se, da povojni sistem ni dosegel vsega, kar bi moral, bilo je veliko nezaupanja, strahu in travm, a je vseeno dosegel veliko, zlasti, če upoštevamo neugodne okoliščine, vojno škodo (ki jo mimogrede Nemčija še do danes ni poplačala, čeprav od nas zahteva dosledno poplačevanje dolgov). Če upoštevamo ogromno mrtvih, stalen pritisk kapitalističnih držav in tujega kapitala, ki je na koncu vendar dosegel svoj cilj, da si podredi socialistične države in si prisvoji skupno premoženje ljudi preko denacionalizacije, lastninjenja in privatizacije.
Ob 70. obletnici zmage nad fašizmom naša država ni poslala svoje delegacije na veliko proslavo 9. maja v Moskvi.
Še več. Zelo pomenljivo je, da naša država ni podpisala deklaracije OZN proti fašizmu in nacizmu.
Še več. V parlamentu redno obravnavamo »Deklaracijo o evropski zavesti in totalitarizmu«, ki nam jo vsiljuje skrajna desnica. Ta deklaracija enači fašizem, nacizem in komunizem, na kar ne moremo pristati.
Še več. Naša oportunistična oblast se ne zaveda posledic tega, da brezvestno in brezprizivno podpira politiko NATA, ki seje vojne po svetu. Tako ni podpisala deklaracije o prepovedi nuklearnega orožja.
Še več . Ob številnih socialnih stiskah povečuje denar za oboroževanje, kar 207 milijonov evrov bomo dali za nove patrije, železo, ki k naši varnosti ne bo prispevalo ničesar. Obljubili smo 1,2 milijarde evrov za oboroževanje, ki bi jih lahko dali v razvoj, pokojnine, stanovanja za mlade. To je razvojna slepa ulica, stagnacija kljub navidezni rasti BDP, ker je to podpiranje napačnih prioritet.
Politični razred, tako ameriški, kot evropski, nimata nobenega razvojnega programa, temveč le program za ohranjanje in povečanje privilegijev, kar povečuje neenakost, revščino in postaja gojišče rasizma in sovraštva.
Reke beguncev, ki že nekaj let prihajajo v Evropo, so ena od neposrednih otipljivih posledic neofašizma. Svetovna vojna, ki jo bije novi fašizem, ima vrsto pojavnih oblik. Ena od teh so že omenjene reke beguncev, ki so posledica oboroženih spopadov, kot tudi ekonomskih stisk. Pri tem pa tudi mi nismo nedolžni, saj smo del formacije NATA, ki povzroča oborožene spopade po svetu, zaradi ekonomskih interesov peščice.
Intenziviranje sovražnega govora tako v klasičnih medijih, kot na družabnih omrežjih, je še ena pojavna oblika prodiranja novega fašizma v vse pore vsakdanjega življenja. Politizacija množic s podpihovanjem sovraštva do mejnih skupin, do tujcev, do drugačnih, do drugače mislečih, povzroča stalne napetosti v družbenem okolju in preusmerja pozornost od ključnih dogajanj. In ta so ekstremno koncentriranje dobrin in kapitala v rokah maloštevilnih posameznikov in korporacij na eni strani, in na drugi strani pojav vse večjih množic, ki zapadejo pod prag tveganja revščine. V Sloveniji gre že za 25% prebivalstva, ki živi na meji revščine ali pod njo.
Plače so prenizke, zato jih je potrebno dvigniti na ustrezno raven, saj bi mesečni dohodek vsakega zaposlenega moral zadostovati vsaj za dostojno življenje.
Nizke plače posledično povzročajo prenizke pokojnine, zato mnogi upokojenci, ki so gradili to domovino, danes živijo lačni in v mrazu. To je popolnoma nedopustno v državi, ki ima v Ustavi zapisano, da je socialna država!
Neoliberalni kapitalizem ogroža človeštvo tako z ropanjem in siljenjem v revščino večine prebivalcev planeta kot tudi z uničevanjem okolja z izrabljanjem naravnih danosti in virov za doseganje čim večjih dobičkov. V ta namen uporablja lokalne vojaške spopade, povzroča reke beguncev, brez zadržkov uničuje okolje, naravno in kulturno dediščino.
In če vse skupaj pogledamo kot enoten mozaik, vidimo svetovno vojno, ki jo bijejo korporacije in finančne oligarhije, tudi pod zastavo fašizma, ko je potrebno, proti človeštvu in planetu.
Nam, ki se borimo proti temu, pravijo, da plavamo proti toku. Sporočamo jim, da bomo še vedno plavali proti temu toku, dokler se tok ne obrne in postane močna, deroča reka. Vzor so nam ravno neustrašni borci za svobodo, saj je leta 1941 vse izgledalo strašno in brezizhodno, pa se je peščica zavednih in srčnih ljudi vseeno odločila zoperstaviti se velikemu zlu in eni najmočnejših armad tistega časa. Obrnili ste tok, zdrobili verige in odprli perspektivo za resnično boljši svet. In tako bo spet in spet, kajti življenje se obnavlja in je večno, ljubezen je močnejša od sovraštva, sočutje je močnejše od jeze, odpuščanje močnejše od maščevanja.
Torej zgodovina ne proizvaja samo probleme, ampak proizvaja tudi rešitve zanje, saj je vsaka kriza velika priložnost za učenje.
Tovarišice in tovariši, spoštovani borci in borke.
Nikoli ne smemo pozabiti zaveze, da se zlo, ki ste ga doživeli, ne sme nikoli več ponoviti.
Za preživetje človeštva in planeta moramo izkoreniniti fašizem, v vseh njegovih pojavnih oblikah.
Smrt fašizmu svoboda narodu!
