V celoti objavljamo govor, ki ga je imel Matej T. Vatovec ob glasovanju o ministrski sestavi vlade Janeza Janše dne 13. 3. 2020.
Pozdravljeni,
pred dobrim tednom smo v stališču poslanske skupine do predloga mandatarja med drugim izpostavili dve stvari. Prvič, kako je ves smisel in cilj delovanja g. Janše in njegove SDS zgolj in izključno priti na oblast, ne glede na vse. In drugič, kako je s pomočjo oportunizma nekaterih strank in strahom pred predčasnimi volitvami, uspel sestaviti novo koalicijo, ki bo nadaljevala zgrešene politike preteklih vlad.
Takrat smo izpostavili, da se vse to dogaja v sila zaskrbljujočih razmerah in okoliščinah, ki mu bodo dajale legitimnost, da razvije svoj avtokratski potencial. Stranke sredine boste kronale novo vlado, ki ji okoliščine polagajo v naročje izredne razmere: po eni strani turško odpiranje meja in en zunanji sovražnik v obliki novega migracijskega vala, po drugi strani pa širitev koronavirusa in zunanji sovražnik v obliki pandemije. Tako mu izrednih razmer sploh ne bo potrebno ustvarjati, saj so praktično že tu.
Spoštovani,
živimo v nevarnem času. V času, ko so vsled splošne panike in histerije, ki se počasi razvija, odločamo o 14. Vladi Republike Slovenije, ki ne napoveduje ničesar dobrega.
To, da je smisel obstoja SDS popolna bitka za oblast ne glede na ceno, je na zaslišanju pred odborom pomenljivo podčrtal kandidat za finančnega ministra, g. Andrej Šircelj. Pri soočenju s predlogi, ki so jih v SDS kot opozicija dajali v preteklosti, so se od njih oddaljili premosorazmerno z vzponom na oblast. G. Šircelj prostodušno razložil smoter in način delovanja svoje stranke: “temeljni cilj opozicije je, da zruši vlado”. Skratka, vsi predlogi, ki jih je SDS dajala kot opozicijska stranka in ki naj bi, kot so obljubljali, prinašali višje plače, večjo blaginjo, nižje davke, niso bili nič drugega kot blef. Takoj, ko so se približali oblasti – ko imajo možnost, da te ukrepe uresničijo – so se jim odrekli. Je to pošteno do državljanov? Je to pošteno celo do volivcev SDS? Lahko to razumemo kako drugače kot to, da je edini cilj in smoter te stranke priti na oblast – za vsako ceno?
In v tej bitki za oblast ne moremo pričakovati bistvenih sprememb ne v tehnologiji vladanja ne v usmeritvah. Ne moremo kar odmisliti vseh zgrešenih politik, ki smo jih že videli v preteklih Janševih vladah, od privatizacije in pregrevanja gospodarstva v prvem mandatu; tam se je pokazal isti vzorec: dokler niso bili na oblasti, so nastopali kot borci proti tajkunom, ko so prišli na oblast, so ravno tajkuni doživeli svojo zlato dobo z zakonom o menedžerskih odkupih in pospešeno prodajo državnih podjetij tajkunskim omrežjem. Te politike so se v za te namene še bolj ugodnem času, času gospodarske krize, nadaljevale tudi v drugi Janševi vladi: spet je bil glavni cilj utrditi oblast prek gospodarskih vzvodov. Kontrolo nad gospodarstvom so si poskušali zagotoviti z ustvarjanjem izrednih razmer, klicanjem Trojke in ustanovitvijo slabe banke. V javnem sektorju pa so si odprli prostor za odpuščanja in discipliniranje nasprotnikov z ZUJF. Žrtev tega boja za oblast je bila na koncu spet država. Potem, ko smo leta 2011 po krizi že okrevali in se je pojavila rast, nas je Janševa politika potisnila v drugo recesijo, iz katere smo se pobrali šele konec leta 2014. Ko bi recesijo lahko reševal, jo je še bolj poglobil.
Tokrat jim teh izrednih razmer sploh ni treba ustvarjati, saj so že tu. Le zaostriti jih bo treba. Novi premier ne govori zaman o “zunanjem sovražniku”, da smo v “vojni”. Njegovo medijsko omrežje – od Nove24 do razpečevalcev lažnih novic na družbenih omrežjih – že od začetka seje paniko. Avtokratom v novi vladi, ki jim je že dvakrat spodletelo, se je v zadnjem tednu večkrat prikradel nasmešek na obraz, ko so dajali izjave za medije. Z razlogom: dvakrat jim je spodletelo, ker so morali izredne razmere ustvarjati sami, tokrat imajo, vse okoliščine že na svoji strani. Cilj poznamo: uveljavitev avtoritarnega konservativnega režima po zgledu Orbanove Madžarske pri nas, kar je bilo jasno tudi pri nekaterih predstavitvah ministrskih kandidatov.
Orbanova senca avtokratstva je najbolj očitna na področju represivnih aparatov, vojske in policije. Kandidat za ministra za notranje zadeve, g. Hojs, je zelo natančno napovedal, kaj namerava: hermetično bomo zaprli meje, dali več pooblastil policiji, zmanjšali varstvo zasebnosti in pričeli vzpostavljati policijsko državo. Pričakujemo lahko oster boj proti vsem zunanjim sovražnikom sedaj so to predvsem begunci in tuji delavci, ki naj bi izkoriščali azilni in socialni sistem. Že tako sporno azilno in tujsko zakonodajo bo še zaostril, čeprav je že sedaj pod evropskimi standardi.
Virus, ki je bil podmena pri zaslišanjih kandidatov, tako ni zgolj zdravstveni problem – kaže se in pokazal se bo predvsem kot družbeni problema. Stanje z virusom bomo prebrodili, izginil bo – problem je, da bo virus odšel, ukrepi pa bodo ostali. Če bo nova vlada “zaustavila javno življenje” v državi, kot že napoveduje in za spoštovanje pravil tudi uvedla izredne ukrepe, lahko potemtakem pričakujemo, da bodo ti ukrepi ostali tudi, ko virus izgine? Tudi po koncu epidemije?
Podobno na področju obrambe, kjer je ideja o naborništvu še kako živa in pri kateri avtokrati ne skrivajo svojih ambicij. Že zdaj se služenje vojaškega roka oglašuje z geslom “domoljublje in ohranjanje tradicije”. Zahteva po vključitvi vseh mladih v to, izhaja iz nezaupanja vladnih avtokratov v mlade, mislijo si, da so premalo domoljubni, zato jih bomo, tik preden odrastejo, poskusili v nekaj mesecih, stisniti v kalup po našem vzoru. Iz preveč svobodomiselnih fantov bomo naredili domoljubne moške, zaverovane v tradicijo. To je ideja, ki ne razmišlja o tem, da bi morda država lojalnost in spoštovanje morda skušala vzgojiti s socialno varnostjo, dostopnostjo stanovanj, enakih možnosti za izobraževanje itd. Ne, lojalnost mladih si bi avtokrati raje zagotovili z vcepljanjem vojaške discilipine. In ker ideja o naborništvu najbrž ni kratkoročni projekt, bi g. Tonin – in tu moram poudariti, da je to taisti Tonin, ki se je pred pol leta razglasil za sredinca – v vojsko vključil kar predstavnike paravojaških formacij, t.i. Vard, zato, da bi bolj učinkovito varovali mejo z vsemi sredstvi. Tu bi morali vsem z malo zgodovinskega spomina začeti zvoniti vsi alarmi.
In v času, ko je v Sloveniji še vedno 268.000 ljudi, ki živijo pod pragom tveganja revščine; med njimi je 90.000 upokojencev, 52.000 ljudi, ki delajo in 45.000 otrok, bodoči minister za delo, družino in socialne zadeve v svoji predstavitvi (kakor tudi ne v koalicijski pogodbi) ne naslavlja revščine. Pojava, ki ga v evropski državi v 21. stoletju ne bi smelo biti.
Bodoči minister, ki naj bi usmerjal politike na področju dela, v svoji predstavitvi tudi ni izpostavil problema prekarnosti in izkoriščanja delavcev, čeprav je prekarizacija in segmentacija dela v kombinaciji s pomanjkljivim nadzorom in s tem povezanim izkoriščanjem, nelojalno konkurenco in socialnim dumpingom, glavni problem na področju dela v Sloveniji.
Je pa jasno, da bomo videli postopen prehod socialne politike v družinsko, ki bo, jasno, rasla na račun prve. Ob vsem tem pa ni pozabil izpostaviti svojega stališča, podobno kot njegov strankarski kolega Tonin, da nasprotuje pravici do splava, čeprav tega vprašanja vlada naj ne bi odpirala. Bomo videli.
Prav tako ne moremo pričakovati resne skrbi za okolje in zanamce. G. Vizjak, kandidat za okoljskega ministra, podnebnih sprememb, za razliko od nekaterih njegovih strankarskih kolegov, sicer ne zanika, čeprav pušča odprto možnost, da so za to v resnici morda krivi tudi naravni cikli in malo manj izpusti CO2, ki jih v zrak spušča človek in trdi, da “o tem ni znanstvenega konsenza”. Zdaj, če je o kakšni stvari znanstveni konsenz so to podnebne spremembe – ta konsenz je 97%; nikjer drugje v znanosti ne boste našli takega.
Na nek neverjeten način ste prav konservativci tisti, ki najbolj ogrožate način življenja, kot ga poznamo, ki vam je tako ljub: če boste s svojo neodgovorno politiko segrevali ozračje še naprej, kot napoveduje g. Vizjak, in se delali da problema ni, bo “evropski način življenja”, za katerega pravite, da ga branite, med prvimi, ki bo izbrisan z obličja zemlje. V letu 2020, ki se je začelo kot kakšen holivudski film katastrofe, lahko jasno vidimo, kako hitro je naš način življenja prizadet, če se spremenijo pogoji našega bivanja. Danes je to virus, jutri bodo to lahko pomanjkanje, povezano s sesuvanjem ekosistemov, lahko so to velike selitve, ker bodo deli zemlje postali nenaseljivi ali pa politični in vojaški spopadi za naravne vire. S svojo neodgovornostjo do prihodnosti boste mlajše generacije dobsedno potisnili v tak postapokaliptični svet. Zakaj? Ker 97% konsenz za vas ni dovolj? Ali ker nimate poguma, da bi se spopadli s podnebno in okoljsko krizo in ker se je lažje delati, da problema ni, ker ta katastrofa še ni prišla povsem do naših vrat?
In nenazadnje tudi na področju zdravstva – tu je ministrski kandidat še najbolj neposredno izrazil to, kar je v koalicijski pogodbi zapisano med vrsticami. V času krize, ko bo javno zdravstvo najbolj na udaru, bodo oni uvajali postopno privatizacijo zdravstvenega sistema z vključevanjem vseh razpoložljivih kadrovskih virov. Šele po krizi s koronavirusom bomo videli (v Italiji je to že jasno), kako pomemben je močan in delujoč javni zdravstveni sistem. Zato bi vsi napori morali iti v to, da se ta sistem krepi, ne pa slabi, izčrpava, sredstva pa preusmerja k zasebnikom.
To so zgolj nekateri obrisi te nastajajoče vlade.
A preidimo nazaj k bistvu – k vladanju in oblasti. V uvodu sem omenil izredne okoliščine, s katerimi se soočamo. Tudi na tem mestu je vse več kot očitno, da je boj za oblast pomembnejši od situacije z epidemijo, s katero se soočamo. Živimo v času izjemnih okoliščin, zapiramo meje, javne ustanove, šole, vrstijo se pozivi k čim večji ustavitvi javnega življenja, celo Državni zbor prehaja na minimalne obrate z naslednjim tednom.
In kaj počne mandatar? Tvita, sklicuje novinarske konference, obnaša se, kot bi vlada že obstajala – njegova paralelna vlada že deluje in s tem tudi sama prispeva k širjenju zaskrbljenosti in panike.
Pojav koronavirusa pri nas je sedaj v državi edina tema. In prav je tako, ker gre za izjemen izziv za javno zdravstvo in tudi kakovost življenja ljudi, sploh pa tistih, ki spadajo v rizične skupine. Pri spopadanju z epidemijo bi morali biti vsi trezni in odgovorni. Ostati moramo mirni, preudarni, država pa mora zagotavljati vse pogoje za to, da ne prihaja do panike in kaosa. Ostati moramo ljudje. Če je kdaj bil čas za solidarnost in smisel za skupnost, je to sedaj.
In na tem mestu se moramo zahvaliti odhajajoči ekipi, ki se je do sedaj soočala z obvladovanjem te krize, v prvi vrsti ministru Šabedru in premierju Šarcu. V medijih se že pojavljajo diskreditacije njunega dela. Čeprav je bilo jasno, da so bile improvizacije – kako ne bi bile, saj vendar gre za izreden dogodek – sta v zadnjih tednih delovala trezno, pomirljivo, preudarno. Smiselno bi bilo, da tako delo nadaljuje tudi nova koalicija. Da nenazadnje koga iz stare ekipe začasno obdrži, ne pa da delo, ki je ravno steklo, povsem prekine in začne na novo. A bolj kot kaj drugega je vidno, da se jim mudi na oblast. Po besedah starega premierja se jim mudi tako, da novega zdravstvenega ministra, ki bo moral danes stopiti v Šabedrove čevlje, ki bo imel ključno vlogo pri spopadanju s krizo, ni bilo niti na usklajevanjih za predajo poslov med staro in novo vlado.
Tega ne znam razložiti drugače, kot da se jim na oblast ne mudi zaradi skrbi za javno zdravje, kot hitijo pojasnjevati. Če jih sodimo po preteklem delovanju, lahko prej sklepamo, da se jim na oblast mudi zato, da slučajno ne bi javnost komu drugemu pripisala zaslug za reševanje krize – a bodite brez skrbi, bodo prvi v imenu resnice že poskrbeli, da temu ne bo tako. In da bodo lahko novi, v državnike prebarvani borci za oblast, po dveh spodletelih poskusih končno stopili pred javnost in rekli: mi smo vas rešili pred virusom.
In v tej bitki za oblast je orbanizem še kako živ še na eni točki: odnosu do demokracije. V času od predloga predsednika republike za izvolitev predsednika vlade do današnje seje smo bili priča brutalni spremembi državnega zbora v glasovalni stroj nove koalicije tudi zaradi tega, ker se jim tako mudi na oblast. Najprej si je g. Janša zagotovil večino v vseh odborih s povečanjem števila članov koalicije v njih – mimo določb poslovnika in ustaljenih praks državnega zbora.
Potem so se zaslišanja ministrov zvrstila vsa v tem tednu – na njih kandidati niso prav zares odgovarjali na vprašanja opozicije, člani koalicije takorekoč niso sodelovali, vse je bilo usmerjeno v to, da bo vsega čim prej konec.
In nenazadnje današnja seja. Nekaj ur po zadnjem zaslišanju, brez poročil delovnih teles in s pozivi po tem, naj se ne razpravlja, ker čim prej potrebujemo novo vlado. No, včeraj je nova koalicija sama povedala: čim prej si želimo ustoličiti vlado. To je in bo odnos do opozicije in do demokracije, ki ga bo imela vlada Janeza Janše. Tu bi pravzaprav lahko obrnili citat g. Širclja, s katerim sem začel: “temeljni cilj vlade je, da zruši opozicijo”. Poglejte na Madžarsko in vam bo jasno, kaj to pomeni.
Zaradi vseh teh razlogov je današnja situacija nevarna. Ne zaradi virusa, temveč zaradi izjemnih okoliščin, znotraj katerih se rojeva nova vlada. Virus bo odšel, ukrepi bodo ostali. G. Janša ni nikoli skrival svojih avtoritarnih teženj in izjemne okoliščine in kriza so bazen, v katerem se prikriti avtokrati počutijo kot ribe v vodi. Čeprav od predstavitve pred državnim zborom deluje drugačen in pomirljivo, se ne pustite preslepiti: volk dlako menja, nravi pa nikoli. Še enkrat, bodoči minister za okolje je že napovedal, da bo skušal onemogočiti okoljevarstvenike, bodoči minister za notranje zadeve je že napovedal, da bo odpravil omejitve, ki jih ima policija pri svojem delu. V izrednih okoliščinah nam ne bo treba dolgo čakati, da se bodo takšni ukrepi širili na celotno civilno družbo, na medije. Skratka, na vse, ki niso po godu avtokratom na oblasti.
Glede na to, da so glasovi danes prešteti (mi bomo proti), da je izvolitev nove vlade tako rekoč dejstvo, lahko rečem le, da lahko Levico pričakujete v prvih bojnih vrstah obrambe demokratičnih standardov, svobode in resnice. Opozicije nismo nikoli razumeli kot sredstva za rušenje oblasti – smisel in bistvo političnega delovanja je izboljševanje kakovosti življenja za vse prebivalke in prebivalce te države.
A pričakujte, da bomo ostra opozicija, ki ne bo dopustila, da Slovenija postane mlajša sestra Velike Madžarske.
