New York, 4. november 2025, 21.00 po lokalnem času. Zbrani v biergartnu v Astorii, enem od več deset organiziranih spremljanj volilnega izida. Prvi večji medij napove zmago Zohrana Mamdanija – in vrt skoči v zrak. Zgodilo se je nemogoče: musliman indijskega rodu, demokratični socialist, star komaj 34 let je postal župan svetovne prestolnice. Danes je slovesno zaprisegel – spodobi se, da v nekdanji postaji podzemne železnice pod njujorško mestno hišo.
Kako se je to zgodilo in česa se lahko iz kampanje Zohrana Mamdanija naučimo socialisti v Sloveniji?
Dan ali dva pred tem, lokalna kavarna v Brooklynu. Julia, vodja prostovoljcev v tistem delu Brooklyna, tudi sama prostovoljka, sicer pisateljica (njen prvenec izide leta 2027) in učiteljica angleščine, pojasnjuje, kako je prvič v življenju postala politično aktivna. “Pred kakšnim letom sva se z možem vrnila v New York. Tu želiva živeti, si ustvariti družino. A najemnine so enormne, življenjski stroški rastejo, ničesar si ne moreva več privoščiti. Zohranova kampanja pa prinaša resnične odgovore na resnične probleme. Upam, da mu bo uspelo.”
Podobne zgodbe nadebudna politika in organizatorja iz Slovenije poslušava na vsakem koraku. Med večinoma temnopoltimi prebivalci predela Queensa, poimenovanega po Jamajki. V Bronxu, kjer pri kampanji sodelujejo aktivisti, ki so do izvolitve pomagali tudi Alexandrii Ocasio Cortez. Med izkušenimi političnimi organizatorji in strategi, ki so svoje znanje nabirali skupaj z Berniejem Sandersom.
In beseda, ki se ponavlja: upanje. “Upam, da mu bo uspelo.” “V politiko je prinesel upanje, da se da drugače.” “Končno lahko zaupam nekemu kandidatu.”
O nepričakovanem vzponu kandidata, ki po vsaki politični logiki ne bi smel uspeti, je bilo zapisanega že veliko. Morda pa naslednje vrstice vseeno ponudijo nekaj nasvetov za vse, ki se s politiko ukvarjamo v veliko manjši Sloveniji.
1) Karizmatičen kandidat je osnova, a ni dovolj
V času družbenih omrežij, stalnega zasipavanja ljudi z informacijami in populizma je jasno, da mora biti kandidat za župana karizmatičen, postaven, fotogeničen. To seveda ne pove prav ničesar o njegovih sposobnostih za vodenje mesta, a takšna je realnost. Mamdani tudi v živo, na majhnem shodu v Jamaici, s svojim nastopom pritegne in prepriča.
Vsekakor pa to ni dovolj. Prednosti dobrega kandidata, kot je Mamdani, so tudi iskrenost, priljudnost in preprosto veselje do dela, ki ga opravlja (oziroma ki ga želi opravljati).
V času kampanje smo videli nešteto videov, v katerih se Zohran prijazno in potrpežljivo pogovarja s svojimi sosedi in someščani. V katerih ga ustavljajo na ulici in mu izražajo podporo. V enem ga mimoidoči ozmerja s socialistom (ang. socialist), pa mu v trenutku odgovori, da se reče kolesar (ang. cyclist). Še po izvolitvi je na neko decembrsko nedeljo cel dan sprejemal Njujorčane, prisluhnil njihovim problemom, sprejemal njihove predloge.
Ljudje se, morda nezavedno, pozitivno odzovemo na politike, ki jih dojemamo kot del svoje skupnosti. Na kandidate, ki nas ne pokroviteljsko nagovarjajo iz lepo opremljenih soban v svojih palačah, ampak se z nami pogovarjajo kot s sebi enakimi.
2) Jasno naslavljanje resničnih problemov običajnih ljudi
In prav kandidat, ki je del svoje lokalne skupnosti, je lahko tisti, ki se zaveda dejanskih težav, s katerimi se soočajo ljudje okoli njega. In jih lahko tudi uspešno naslovi.
Zohranova kampanja je bila preprosta. Trije problemi, tri rešitve: brezplačni in hitri avtobusi, dostopni vrtci in omejevanje višanja najemnin. To je to. Nič leporečenja, nič pridiganja.
Seveda socialisti vemo, da so tovrstne rešitve, ki prioritizirajo javno namesto zasebnega, ki temeljijo na primerni obdavčitvi bogatih oziroma na prerazporeditvi bogastva, v svojem bistvu izrazito ideološke in politične. A običajnemu prebivalcu New Yorka (ali Ljubljane), ki je preobremenjen z vsakodnevno bitko za lastno preživetje, je v resnici vseeno za to, ali je nek predlog socialističen ali neoliberalen – zanima ga, ali bo njemu in njegovi družini prinesel boljše življenje.
In na lokalni ravni je konkretno delovanje s takojšnjimi vidnimi učinki na življenje prebivalcev dejansko mogoče. Ureditev pločnika ali kolesarske poti, kjer je prej ni bilo. Gradnja vrtca, šole ali zdravstvenega doma v vsaki soseski. Avtobus, ki me pelje direktno od doma v službo. Javno najemno stanovanje, za katerega ne dam dveh tretjin svoje plače.
3) Teren hodi z roko v roki z družbenimi omrežji
Vsi, ki smo od daleč opazovali kampanjo novega njujorškega župana, smo občudovali kakovost objav, predvsem videov, na družbenih omrežjih. A vseh teh objav ne bi bilo brez ogromne mreže prostovoljcev, brez skupnosti, ki jo je Zohran zgradil okoli sebe.
Več kot sto tisoč običajnih Američanov (no, tudi kakšen bolj znan obraz se je pojavil med njimi, na primer Zohranova mama, priznana režiserka Mira Nair) je v času kampanje potrkalo na tri milijone vrat v New Yorku. To je bila verjetno najbolj množična aktivistična kampanja v zgodovini demokratičnih volitev. Le tako je lahko kandidat, za katerega pred dobrim letom ni vedel pravzaprav nihče, premagal uveljavljene stroje tako demokratske kot republikanske stranke. Pa še kakšnega milijarderja za povrh.
Objave na družbenih omrežjih so bile tako le posledica izjemnega terenskega delovanja kampanje. Seveda brez piarja in promocije ne gre, a večino ljudi bomo veliko hitreje pritegnili s preprostim pogovorom.
Marsikaj od naštetega lahko preizkusimo in uporabimo tudi pri nas. Kapitalizem pač na različnih koncih sveta povzroča enake probleme: nedostopnost javnih storitev, nove in nove podražitve osnovnih živil, stanovanjsko krizo.
Danes se neštete sanje uresničujejo v Zohranovi zaprisegi. Socialistu na čelu prestolnice kapitalizma kličemo srečno!
