Vemo, kako je Mark Boris Andrijanič prišel do tega, da postane minister brez resorja, zadolžen za področje digitalizacije. S položaja Uberjevega lobista za vzhodno Evropo je prišel napisat zakon, ki je olajšal korporaciji Uber prihod v Slovenijo.
Od tega, da nam lobisti pišejo zakonodajo, smo torej prišli do tega, da jih vlada Janeza Janše kar neposredno imenuje za ministre. Zakaj bi izgubljali čas z vmesnim slojem politikov, ki izdajajo tukajšnje družbene potrebe, če lahko predstavniki korporacij kar sami odločajo o spreminjanju zakonodaje v skladu z njihovimi interesi?
Ampak primer Uber jasno kaže, kaj se skriva za visokoletečimi izrazi “digitalizacije” in “debirokratizacije”. Če bi Uber želel, bi lahko že zdavnaj prišel v Slovenijo in tekmoval proti drugim ponudnikom prevozov. Ampak Uber si je namesto tega leta prizadeval za obvod mimo tukajšnje socialne, delavske in prevozniške zakonodaje, ki bi mu omogočil nelojalno konkurenčno prednost pred ostalimi prevozniki. Takšno izogibanje in lobiranje proti zakonski regulaciji je natanko bistvo Uberjevega poslovnega modela in razlog, zakaj ga drugod mestne metropole in celotne države izganjajo, namesto da ga vabijo k sebi.
Žrtev tega izogibanja bodo delavci – taksisti, vozniki kombijev in ostali, ki se preživljajo s prevozi. Eden najbolj prekariziranih poklicev pri nas ne potrebuje prihoda izkoriščevalske in utajevalske korporacije, ki bo predstavljala še dodatni pritisk proti organiziranju s strani voznikov za svoje delavske in socialne pravice.
Imenovanju gospoda Andrijaniča na položaj, s katerega bo pod bliščem “digitalizacije” nadaljeval z desetletja trajajočimi procesi izvotljevanja in izogibanja delavskim pravicam, bomo zato v Levici jasno nasprotovali.