Britanski volilni plakat, 1909, detajl.
Pričujoči sestavek je Luka Mesec prvotno naslovil na časopis Nedelo maja 2015. Ponovno ga objavljamo 23. avgusta, na Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Sintagma »totalitarni socializem« skuša povedati, da je socializem v bistvu »levi fašizem«, kot je nekoč dejal takratni premier Janez Janša. Socializem in fašizem naj bi bila le dve plati istega »kolektivističnega« kovanca, nasproti njima pa stoji »individualistični« liberalni kapitalizem. Zato naj bi tako fašizem kot socializem nujno pomenila popolno državno kontrolo, diktaturo ene stranke in vse, kar ste si prebrali v Orwellowi 1984. Kot totalni antipod njima pa naj bi bil kapitalizem s svojo zasebno lastnino nujni pogoj za demokracijo, človekove pravice in svobodo, medtem ko naj bi se vse »kolektivistične« alternative kapitalizmu nujno izšle v neki vrsti »totalitarizma«.
Na to tezo v Levici ne pristajamo. Teorija o totalitarizmu je napačna iz večih razlogov. Prvič, v isti koš zmeče vse pretekle in obstoječe socialistične režime, ne da bi upoštevala razlike med njimi. Ne upošteva razlik npr. jugoslovanskim ali čilenskim socializmom, ki sta bila utemeljena na družbeni lastnini, trgu, samoupravljanju, in sovjetskim tipom centralno planskega socializma. Dalje, teorija o totalitarizmu ne upošteva razlike med različnimi obdobji posameznega zgodovinskega socializma, recimo v Sovjetski zvezi pred Stalinom in po njim. Razlike tu nikakor niso zanemarljive, marsikateri zgodovinar Stalinovo obdobje bere kot zadušitev revolucije, restavracijo carističnega režima ali pa celo kot udar, podoben fašističnemu, znotraj Sovjetske zveze. Teorija o totalitarizmih je za te razlike slepa in kot edini reprezentativen socializem vzame stalinizem.
S tem, ko vzame stalinizem za najvišjo obliko socializma, pa vzpostavi tudi vzporednico med cilji fašizma in socializma, čeprav so ti v resnici diametralno nasprotni. Fašizem si je dejansko vzel za cilj »totalitarizem«, kakršnega je v 20. letih prejšnjega stoletja v svojih delih (v pozitivnem smislu) opredelil bodoči nacistični filozof Carl Schmitt. Cilj fašističnih, nacističnih in drugih desnih reakcionarnih gibanj je dejansko vzpostavitev avtoritarne državne oblasti, ki si totalno podredi vse sfere družbenega življenja. Mussolinijev, Francov in Hitlerjev režim so primeri takšnih “uspešnih” fašističnih prevratov. Prevratov, ki so uresničili svoj program. Na drugi strani pa so bili cilji socializma vedno totalno nasprotni: odprava vseh oblik podrejanja in izkoriščanja, demokratična, samoupravna, brezrazredna družba, v kateri bo »svoboden razvoj posameznika pogoj za svoboden razvoj vseh« (Marx). Lahko torej stalinizem razumemo kot udejanjenje teh ciljev, kot najvišjo obliko socializma? Ne, pač pa kot krvavo zatrje in sprevrnitev revolucije, ki naj bi k tem ciljem peljala.
In nazadnje, na teorijo o totalitarizmu ne moremo pristati, ker molči o kapitalizmu. »Totalitarizem« se razume kot nezgodovinski, ahistoričen pojav, pri čemer se ne upošteva pogojev v katerih so se razvili ali se razvijajo »totalitarizmi«. Vzpona npr. Hitlerja na oblast ni mogoče razumeti brez razumevanja krize kapitalizma v 20-ih in 30-ih letih prejšnjega stoletja, versajskega miru in razmerij razredne moči v Nemčiji in Evropi v tistem času. Hitler namreč ni ekscentrik, ki se je na oblast povzpel zaradi svojevrstnih brčic, preče in kričavega govora, kot ga slika poenostavljena zgodovina »velikih mož«, ki je danes nadvse popularna. Hitler je sistemski produkt krize, je zgolj obraz sprevrženega nacističnega gibanja, ki je zraslo iz splošnega nezadovoljstva ljudskih množic, na oblast pa ga je pripeljal splet zgodovinskih okoliščin z dejavno pomočjo nemškega kapitala.
Tukaj pa pridemo do ključnega problema teorij o totalitarizmu: ker jim gre bolj za ideološki boj (diskreditacijo socializma skozi izenačevanje s fašizmom), kot pa za prispevek k razumevanju družbe (razumevanje teh pojavov v njihovi zgodovinskih pogojih), niso le nekoristne, ampak tudi škodljive. Če ilustriram: namesto, da bi razmišljali o posledicah gospodarske krize kot enem ključnih vzrokov za vzpon skrajno desnih in desnopopulističnih gibanj, bodo ideologi totalitarizma raje vlekli vzporednice z levico, ki si prizadeva tovrstne vzroke odpraviti.
Bodo s tem preprečili nastop novega »totalitarizma«? Če sklepamo po izkušnjah iz Nemčije v 1930-ih letih, kjer so bile razmere v nekaterih pogledih podobne, bodo s slepim branjenjem edinega zveličavnega liberalnega kapitalizma prej prispevali k njegovemu nastanku.
