Ker Svetlana Slapšak kandidira na listi Levice na prihajajočih državnozborskih volitvah, je njena kolumna v časopisu Večer ob petkih do nadaljnjega zamrznjena. Glede na to, da dr. Slapšak nadaljuje s pisanjem, v dogovoru z avtorico objavljamo njeno najnovejšo nesojeno kolumno.
Grše geste si ni mogoče zamisliti: minister Vizjak je zavrnil dodelitev obljubljenih in ob dodeljenem evropskem projektu obveznih sredstev za zaščito bobra v Sloveniji. Seveda se je s tem maščeval za referendum o vodi, seveda je pljunil v obraz 87 % slovenskih državljanov, seveda je uporabil najbolj nagnusne laži o »interesu« davkoplačevalcev. In v ozadju tega dejanja čiste samovolje ni le njegova slaba človeška narava, ampak, kot običajno, hladen izračun, da ne on ne njegovi pajdaši z zaščito bobrov ne morejo ničesar zaslužiti, prej nasprotno. Ta prezir do narave in ljudi je resnično zastrašujoč, in če bi naravi pripisali človeške lastnosti, bi lahko verjeli, da se bo maščevala. V času našega življenja je narava Slovenijo bogato obdarila – z rastjo populacije medvedov in volkov, uspešno prilagoditvijo risa, pojavom nutrij, prihodom šakalov, vrnitvijo bobrov in, kot kaže, vider. Tu so tudi divji prašiči, jeleni in še nekaj drugih vrst, ki ne uživajo posebne naklonjenosti javnosti, a uspevajo. In vse to spremljajo stalni pozivi k iztrebljanju vsakega od teh darov, ker nekoga motijo, nekoga je strah, nekdo je oškodovan. Zadnji razlog se zdi prepričljiv – zveri zakoljejo ovco in se pri tem ne ozirajo na koledar in človekov predvideni razpored zakola. Manj prepričljivo postane, če upoštevamo, kako škrti so človeški klavci pri zaščiti – pastirjih, psih in ogradah (ne protestirajo pa proti ograji na državni meji, ki stane nekaj tisočkrat več). Tu bi lahko država razmeroma preprosto pomagala tako, da bi potencialnim pastirjem dala državno službo, bivališče in dobro plačo ter pomagala pri vzreji ovčarskih psov, pa tudi s subvencijami za sodobno zaščito živine.
Koliko lahko država zasluži z nemnožičnim opazovalnim turizmom, koliko več kot z dragim glampingom, prepuščam strokovnjakom. Toda največja sreča pri rasti živali je, da le-te ob ustrezni skrbi in načrtovanju, ki zahtevata tudi razumnost in znanje lovskih društev, prispevajo k ohranjanju ekološkega ravnovesja, veliko bolj učinkovito in vidno kot še tako dobronamerni ljudje. Vrnitev volkov v Yellowstone in posledična vzpostavitev ravnovesja je danes klasičen primer, kako je človekovo razmišljanje še mogoče uskladiti z naravo. Prav tako se zdi, da narava nima nič proti “ekonomskim migrantom” – risi so bleščeč primer; sprejela je naključni prihod rakunov v Evropo, priseljevanje bivolov in oslov tam, kjer jih ni bilo, selitev vrst, kot je nenadni prihod nutrij in občasni pojav flamingov ter podobno. V širšem okolju so bili znanstveniki presenečeni, kako hitro se je obnovil živalski svet na območju Černobila… vsaj do nedavnega. Čim več življenja! Nekaj priseljenih rastlin in živali je po človeški logiki »invazivnih«: verjetno gre za problem obsedenosti z »uporabnostjo« narave in z zavedanjem o kratkosti človeškega življenja.
Kar zadeva našega bobra in njegovo ogroženost s strani enega (slabega) človeka, je rešitev tako ekološka kot politična, gre pa tudi za kulturo. Bober je preko romana Janeza Jalna povezan s kolektivnim spominom večine, poteka denimo festival kulture za otroke Bobri. Kot spomin na velike glodavce, kot graditelj je bober pomembna figura v verovanjih in pravljicah. Mnoge totemske živali imajo apotropejska imena, ki ščitijo imenovalca – recimo medved. Ime medveda v germanskih jezikih prepoznamo v imenu bobra, prek reduplikacije (ponavljanje prvega zloga): bober bi torej lahko pomenil “od medveda”, “kot medved”, kar govori o njegovem posebnem pomenu. Bober je sicer mirna, izjemno nenasilna žival, ki živi z nenavadnim ritmom, ne oziraje se na menjavo dneva in noči. Z drugimi besedami, dela kot nor. Zgodovina bobrov je ogabno krvava in izginotje vrste je bilo neizogibno. Že zato bi država morala vrsto zaščitili. A ne, in obnašanje ministra je še en, ključen razlog, da vlado, ki tako odloča, pošljemo na smetišče zgodovine.
Maščevanje bobra? Delajte kot nori dan in noč. Napačno prepričanje je, da se dolgoročno izplača – nasprotno, izplača se tudi kratkoročno, ob dobri organizaciji, kar je še ena odlična lastnost bobrov. Na srečo nimamo bobrovih zob, ki morajo ves čas gristi in glodati, da ostajajo pravšnji, zato imamo to poletje več časa za sončenje. Torej grizimo, glodajmo zdaj!
Medtem pa… Janša se je pojavil na CNN, kjer je izrekel nekaj svojih slabo domišljenih ciničnih izjav – denimo, kdo sploh ve, kako je videti ruski rubelj. Odgovor bi takoj lahko dalo sto in več slovenskih gospodarstvenikov, a jih seveda nismo slišali. Naslednji dan je novinarka Becky Anderson ponovno pustila ta Janšev štos, ukrajinskega poslovneža pa vprašala, ali deli takšno stališče. On je utemeljeno in v odlični angleščini odgovoril, da ne in predstavil pomembne podatke in strahove glede ruskega izvoza plina. Tako je videti, ko se lokalna veličina izpostavi viharju, katerega razsežnosti ne more razumeti. Takoj ga odpihne.
Doma ni bilo toliko vetra: novi oblastniki RTV so spet malo pretiravali in so Pivčevo umestili med parlamentarne stranke, Pirković in Možina pa v nasprotju z osnovno profesionalno etiko svoje prispevke vnaprej oglašujeta po družabnih medijih, po oddaji pa jih vedno še pohvalita. Še kaj drugega? Ja, žal vmes obstajajo tudi sami prispevki. Usmili se nas, večina na RTV, in enkrat že napovej in začni to stavko, zatemni ekrane, skoraj štiri tedne še moramo nekako ohraniti živce! Premor bi prav prišel.
