Danes se začenja novo študijsko leto na slovenskih fakultetah – s tem pa tudi krizno obdobje za vse tiste, ki jim ni uspelo pravočasno najti strehe nad glavo ali pa so prisiljeni zanjo plačevati astronomske najemnine.
Takšnih primerov zagotovo ni malo. V lanskem letu se je na fakultete vpisalo več kot 65 tisoč študentk in študentov. V Ljubljani je za 40 tisoč študentov v študentskih domovih na voljo 7 tisoč postelj. Maribor premore pri 13 tisoč vpisih 2.500 postelj, Koper pa pri 5 tisoč vpisih manj kot 400 postelj. Zadnji študentski domovi v Sloveniji so bili zgrajeni leta 2006. V lanskem študijskem letu so nekateri študenti in študentke na postelje v študentskih domovih čakali še maja.
Medtem pa tako v Ljubljani kot v obalnih mestih cene stanovanj in najemnin že leta rastejo po evropsko rekordnih stopnjah. Zato marsikateri študent ob začetku študijskega leta ne razmišlja o predavanjih, seminarskih in raziskovalnih nalogah, ampak se ukvarja z bistveno bolj eksistencialnimi vprašanji – kje bo spal, kako bo plačal za nastanitev in kako bo sploh preživel študijsko leto.
Nekateri bodo ostali v zavetju domačega kraja in se vsak dan več ur vozili v univerzitetna središča. Če bodo zamudili zadnji vlak domov, bodo prespali pri prijateljih, ki imajo več sreče od njih. Drugi bodo za majhne, človeka neprimerne sobe v natrpanih stanovanjih plačevali oderuške najemnine. Da bi preživeli, bodo opravljali podplačano študentsko delo, namesto da bi se posvetili študiju. Tretji bodo na prosto sobo v študentskem domu ali pri zasebniku prisiljeni čakati kar v hostlih – in za to v svoji lastni državi plačevali turistično takso.
Problemi so jasni: premalo postelj v študentskih domovih, premalo javnih najemnih stanovanj, nereguliran najemniški trg, na katerem cene najema rastejo v nebo, razrast kratkoročnega oddajanja prek spletnih platform, gradnja luksuznih stanovanjskih stavb.
Našteti problemi imajo en skupni imenovalec: neobstoječa državna stanovanjska politika.
In rešitve? V Berlinu in Parizu omejujejo višino in rast najemnin. Mestne oblasti v Berlinu so kupile 6 tisoč nekdanjih neprofitnih stanovanj, ki jih je prevzel nepremičninski monopolist, peticijo za njegovo razlastninjenje pa je podpisalo več kot 77 tisoč ljudi. V Barceloni so pred kratkim za 10 let v upravljanje mesta predali prva prazna stanovanja v lasti bank in drugih korporacij. V vseh naštetih mestih na različne načine omejujejo tudi kratkoročno oddajanje stanovanj v turistične namene. V Avstriji, na Nizozemskem in še marsikje drugje država iz leta v leto gradi javna najemna stanovanja in s tem blaži razmere na nepremičninskem trgu.
Bivanjska problematika študentk in študentov je tudi bivanjska problematika mladih družin, prekarnih delavk in delavcev, zaposlenih z nizkimi dohodki, starostnic in starostnikov. Zato mora država takoj pristopiti h kratkoročnim ukrepom regulacije najemniškega trga in kratkoročnega oddajanja stanovanj. Poleg tega pa mora namesto v oboroževanje in varovanje pred namišljenimi sovražniki začeti vlagati v stanovanjsko politiko – le tako se ne študentke in študentje ne druge prebivalke in prebivalci ne bomo več spraševali, ali bomo zvečer sploh imeli streho nad glavo ali ne.
