Spomenik »žrtvam vseh vojn« bo dočakal otvoritev, na kateri se bosta državni in cerkveni vrh združila pod geslom »sprave«. Gre za spomenik zgodovinskega revizionizma, ki kaže, kako je slovenska politična (leva)sredina, na čelu s predsednikom države Borutom Pahorjem, izgubila kompas in zaplula v desno. Ironično je, da je prav (leva)sredina največ storila za revizijo zgodovine – “oče” spomenika je Borut Pahor, gradi pa ga ministrstvo Anje Kopač Mrak -, za izničenje statusa in vloge Narodnoosvobodilnega boja ter s tem odprla vrata rehabilitaciji skrajne desnice, ki že straši pri nas in po Evropi.
Kaj sporočajo takšna obeležja? Da sta nacifašizem in socializem enaka stvar. Da je zločinski in genocidni nacizem, ki je neposreden krivec za največjo tragedijo v človeški zgodovini enak dvestoletnemu socialističnemu boju proti podrejanju in izkoriščanju. Da je kolaboracija z nacizmom, ki je skušal zgodovinsko uničiti slovenski narod enaka odporu proti njem. Če je skupna točka vojskujočih se strani v drugi svetovni vojni smrt, kot je prišepnila ena od koalicijskih poslank, je torej spomenik tudi poklon pripadnikom nacističnega Gestapa ali SS-a, ki so padli na Slovenskem?
Violeta Tomić: »Kakšen je smisel skupnega spomenika za nekoga, ki je padel v boju proti nacifašizmu, in za nekoga, ki se je boril skupaj z nacifašizmom in s tem za nacifašizem? Tukaj ni in ne more biti nobene skupne točke.«
Spomenik ni spomenik sprave, ampak spomenik pozabe, saj moralno in politično izenačuje partizansko in domobransko stran in s tem rehabilitira kolaboracijo z nacifašističnim okupatorjem, za katere so se odločile takratne politične in verske elite v Sloveniji. Partizanski upor in domobransko kolaboracijo želi prikazati kot dve povsem legitimni izbiri. Kljub temu, da se je ena stran borila za narodno, kulturno in socialno svobodo, druga pa za tiste, ki so jo hoteli pokončati.
Spomenik je tudi spomenik zlorabe. Zlorablja pesnika Otona Zupančiča, avtorja prve partizanske pesmi »Veš, poet, svoj dolg?«, in zlorablja njegove verze »Domovina je ena«. Ti verzi so bili namenjeni za grobnico narodnih herojev, bork in borcev v narodnoosvobodilnem boju, ki ima popolnoma drugačen simbolni pomen. Njegovi verzi so torej grobo iztrgani iz konteksta in preneseni na spomenik, ki izenačuje žrtve in rablje.
Violeta Tomić: »Spomeniška polomija na Kongresnem trgu kaže, da je vladajoča politika popolnoma izgubila kompas. Cerar, Brglez in Pahor postavljajo spomenik, ki je bil nekoč del mokrih sanj SDSa. Leva-sredina pa je v iskanju priljubljenosti zlezla tako na desno, da desnice sploh več ne potrebujemo«.
In končno, spomenik je tudi spomenik brisanju meje med državo in cerkvijo. Slovesno otvoritev spomenika bo namreč spremljal obred nadškofa Stanislava Zoreta. S tem državni vrh kaže na privilegiran položaj katoliške cerkve, ki vse bolj postaja državna cerkev. Erozija ločenosti cerkve in države se sicer kaže predvsem v številnih materialnih koristih, ki jih država namenja RKC, vendar pa tudi simbolni vidiki kažejo na to, da se vzpostavlja položaj, ki vse bolj spominja na čase pred drugo svetovno vojno.
Violeta Tomić: “Preteklost hočejo spremeniti za to, da bi opravičili tisto, kar počnejo v sedanjosti. Rušenje javnega zdravstva in šolstva, poseganje v pravice žensk in privatizacijo državnih podjetji. Politika, ki nam jemlje zgodovino, ni zmožna ponuditi boljše prihodnosti.”
