V Levici smo z ogorčenjem sprejeli odločitev Vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo sodbo domobranskemu generalu Leonu Rupniku. Tega je povojno vojaško sodišče v Ljubljani leta 1946 obsodilo na smrt skupaj z ostalimi nacističnimi zločinci, ki so med drugo svetovno vojno izvrševali zločine nad civilnim prebivalstvom, kot sta denimo general SS Erwin Rösener in načelnik domobranske policije Lovro Hacin.
Medtem ko odločitev Vrhovnega sodišča temelji na »procesnih napakah«, ki so bile v nasprotju s takratnimi pravnimi standardi, to nikakor ni rehabilitacija zločinca in ne spremeni zgodovinskih dejstev o generalu Rupniku:
- Junija 1942 je bil imenovan za upravitelja Ljubljanske pokrajine in župana Ljubljane, potem ko je bila ta pokrajina po delitvi ozemlja med okupatorji pripojena Kraljevini Italiji. Po kapitulaciji fašistične Italije je od novembra 1943 do konca vojne nadaljeval upravljanje pokrajine pod nacistično okupacijo.
- 24. septembra 1944 je postal glavni inšpektor Slovenskega domobranstva, osrednje kolaboracionistične vojaške enote, ki je bila kot podporna enota integrirana v okupacijsko nemško vojsko – tik pred koncem vojne pa je postal tudi njen vrhovni vojaški poveljnik.
- 20. aprila 1944 in ponovno 31. januarja 1945 je sodeloval pri obeh najbolj eksplicitnih simbolnih gestah paktiranja z okupatorjem: slavnostnih prisegah zvestobe Adolfu Hitlerju, ki sta potekali na bežigrajskem stadionu v Ljubljani.
- Bil je notoričen antisemit, ki je v svojih govorih svaril pred “židovskim uničevanjem slovenskega naroda” in hvalil “boj Nemčije proti svetovnemu židovstvu”. In ni ostal zgoj pri retoriki: Rupnikova policija je v letih 1943-44 organizirala deportacije Judov iz Ljubljanske pokrajine v koncentracijska in eksterminacijska taborišča, domobranske enote pa so v letih 1944-45 sodelovale pri pobijanju Judov na Tržaškem pod vodstvom generala SS Odila Globočnika.
- Enako goreče je bilo Rupnikovo sovraštvo do komunizma, zaradi česar je od začetka do konca vojne vojaško, politično in ideološko aktivno pomagal okupatorju v boju proti Osvobodilni fronti, osrednji organizaciji narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, v kateri so vodilno vlogo igrali prav komunisti.
Svoje ravnanje je Leon Rupnik tudi priznal, in sicer na procesu, ki ga sodišče zdaj razveljavlja. Z odločitvijo, da se drži formalizmov, je sodišče hkrati sprejelo tudi politično odločitev, ki prispeva k simbolni rehabilitaciji nacizma, fašizma in kolaboracionizma v današnjem času. Sprašujemo se, ali bi bila slovenska sodišča pripravljena razveljaviti tudi nürnberške procese proti najvišjim nacističnim funkcionarjem, saj so tudi ti potekali v pravno-politično neregularnih razmerah, ki jih je pustila za seboj druga svetovna vojna.
Razveljavljena sodba Rupniku je sorodna mnogim razveljavitvam obsodb kolaboracionističnih zločinov, kot v primerih škofa Gregorija Rožmana na Slovenskem, nadškofa Alojzija Stepinca na Hrvaškem in komandanta Draže Mihailovića v Srbiji. Je del iste konjunkture kot glorificiranje fašistov in demoniziranje partizanov v Italiji, sprejemanje revizionističnih resolucij v Evropskem parlamentu in blokiranje poskusov obsodb fašizma s strani Združenih narodov.
Če bi bil motiv za vse te manevre iskanje pravice in sprave, bi morali tovrstna vprašanja že davno prepustiti zgodovinarjem, da v miru poskrbijo za kolektivni spomin na polpreteklo zgodovino v vsej njeni kompleksnosti in večplastnosti.
Toda v resnici ne gre za pravico in spravo, ampak za politično motivirano rušenje temeljnih vrednot antifašizma in dostojanstva ljudi, ki so se borili in dali svoja življenja za svobodo. Toda nobena formalistično razveljavljena sodba ne more spremeniti zgodovinskih dejstev ali kolektivnega spomina na najtežje in najsvetlejše trenutke v naši zgodovini.
Zato je naša dolžnost, da dejstva in spomine ohranjamo pri življenju. Sodišča očitno tega ne bodo počela namesto nas.
