Začeli bi z zgodbo matere samohranilke. Mama pripoveduje, da je imela tako slabe izkušnje z institucijami, da si sodni izvedenki ni upala povedati, da njen otrok ne želi na stik k očetu – ker se ga boji in ker se spomni, kako je oče razbijal po stanovanju, dokler so še živeli skupaj. Predvsem pa, ker se je bala, da jo bo izvedenka obdolžila, da ščuva otroka proti očetu, da otroka “odtujuje”. Bala se je, da bi ji potem otroka vzeli in ga predodelili očetu.
Gre za zloglasno odtujevanje, tako imenovani sindrom odtujevanja. Je to nekaj, za kar je bilo dokazano, da obstaja? Ali pa gre za družbene stereotipe in predsodke o maščevalni in preračunljivi ženski, povzdignjene na raven diagnoze, ki se široko uporablja v delu sodišč, CSD-jev in drugih ustanov. Pa je ta raba res upravičena?
Morda res kdo pozna kakšen primer, ko je dejansko prišlo do odtujitve otroka. Ampak ali bomo zaradi enega primera uničili cele generacije otrok? Tudi tistih otrok, ki so imeli izkušnjo nasilja v družini, zdaj pa jih še naprej silimo v stike z nasilnim staršem? Gre pri tovrstnih stikih res za korist otroka?
Celo v Komentarju družinskega zakonika je moč zaslediti trditev, da volje otroka, ki noče videti nasilnega starša, ni mogoče upoštevati, ker bi bilo to v nasprotju z njegovo koristjo. Da naj takšno vedenje otroka poimenujemo kot odtujitveni sindrom (PAS). Omembo odtujitvenega sindroma najdemo tudi v vrsti sodnih odločb, kjer je opredeljen kot veljavna diagnoza. V slovenski sodni praksi in v delu centrov za socialno delo torej dopuščamo, da ima ‘odtujitveni sindrom’ legitimnost in tudi posledice.
Skrbi nas, da praktično na vsakem koraku slišimo, da obstajajo ženske, ki si nasilje izmislijo, zato da bi dobile skrbništvo za otroke. Slišimo celo, da jim pri tem pomagajo socialne delavke in sodnice, samo zato, ker so ženske. Ampak slika je v resnici obratna – žrtvam nasilja se pogosto ne verjame, da so nasilje dejansko izkusile. Zmanjšuje se pomen psihološkega nasilja. V praksi se ne jemlje resno posledic družbene in ekonomske neenakosti med žrtvijo in storilcem.
Zaskrbljeni smo, kako pogosto je v rabi izraz “visokokonfliktna razveza”. Kaj pa je razlika med konfliktom in visokim konfliktom? Kako glasen mora biti prepir in koliko krožnikov mora biti razbitih, da preidemo od manj do bolj konfliktnega odnosa? V resnici gre za evfemizem – za to, da smo nasilje preimenovali v nekaj, kar ne zveni tako boleče. Ampak s tem smo tudi zakrili resnični značaj odnosa. Ni rešitev v tem, da se morata žrtev in nasilnež vsak malo prilagoditi drugemu pa bo vse takoj boljše. Ne, ne gre za manko prilagajanja, ampak za dominacijo in trpinčenje ene osebe nad drugo, kjer je rešitev samo v razhodu.
Zato smo na ministrstvu sprožili aktivnosti boja proti nasilju, med drugim smo izvedli seminar ter poslali okrožnico centrom za socialno delo o spornosti uporabe termina “starševsko odtujevanje” in nasploh o primernem postopanju CSD v primerih nasilja v družini.
In vse se pravzraprav začne pri besedah – pomembno je, katere besede izberemo in kako poimenujemo dano stvar. Nasilje je namreč vedno treba poimenovati s pravim imenom, brez relativiziranja, brez opravičevanja in brez zavijanja v celofan.
