6. aprila 1945 so partizani in partizanke osvobodili Sarajevo izpod nacističnega in fašističnega okupatorja. Ironija zgodovine je, da je v noči s 5. na 6. april, natanko 47 let po osvoboditvi, nastopilo novo obdobje zasužnjenosti.
Ob koncu druge svetovne vojne se je šest republik (Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora in Makedonija) združilo v projektu izgradnje socialistične federacije Jugoslavije, kar je omogočilo nenaden razvoj do takrat bolj ali manj ruralnih dežel v napredne industrializirane republike. Kljub izjemnemu gospodarskemu razcvetu je gospodarstvo SFRJ zapadalo v občasne krize, ki so jih poskušali reševati z uvajanjem reform. V sedemdesetih se SFRJ začne pospešeno zadolževati. Mednarodni denarni sklad je izdajo posojil pogojeval z uvajanjem liberalizacije trgov in drugih strukturnih reform, kar je sčasoma privedlo do ogromnega dolga, recesije, vse večje brezposelnosti in še bolj neenakomernega razvoja med republikami.
V pogojih takšnega ekonomskega in družbenega stanja ni bilo težko iskati grešnega kozla med pripadniki različnih nacij in odnose med njimi zaostrovati do točke, ki se je prevesila v etnične konflikte in pripeljala do krvavega razpada Jugoslavije. Leta 1992 se je začelo 1425 dni trajajoče obleganje Sarajeva, najdaljše obleganje nekega mesta v sodobni zgodovini.
Vojna v BiH se je končala z daytonskim mirovnim sporazumom, ki pa ni ustvaril pogojev, ki bi omogočili resnični mir. Namesto obljub o boljši prihodnosti in vizije uspešnje izgradnje družbe, je povojno obdobje tokrat prineslo le še večjo negotovost v obliki prostega trga in navidezne demokracije. Če so ekonomske in družbene razlike med republikami obstajale že v času federacije, so se te po osamosvojitvah še povečale. Osamosvojene republike so vstopile v “krasni novi svet” neoliberalizma, ki je svoj lovke stegnil na dotlej relativno zaprta področja jugovzhodne in vzhodne Evrope.
Tako je Bosna in Hercegovina danes, kljub koncu vojne in osamosvojitvi, zgolj protektorat zahodnih sil, žrtev divje privatizacije, zadolženosti, visokebrezposelnosti, propadajočega javnega sektorja in še vedno trajajočih etničnih konfliktov.
