V Levici odločno nasprotujemo vladni resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035. Resolucija, ki bo danes obravnavana na seji državnega zbora, je politično in prioritetno zgrešena, saj predvideva dodatne 5,4 milijarde evrov za nove nakupe orožja za delovanje SV v tujini, povečanje števila pripadnikov SV in splošno militarizacijo družbe s ponovnim uvajanjem obveznega služenja vojaškega roka in dodatnih vojaških vsebin v izobraževalni sistem. Vlada za te velikopotezne načrte, ki jih sprejema na hitro in kar štiri leta pred iztekom veljavne resolucije (ta velja do leta 2025), nima privolitve ljudstva. Ker o razvojnih prioritetah naše družbe, ali bomo denar zapravljali za nepotrebno oboroževanje in pošiljanje naše vojske v NATO misije po svetu ali za bolnice in stanovanja za mlade, mora odločati ljudstvo, smo v Levici vložili zahtevo za razpis posvetovalnega referenduma.
Resolucija bi zapravljala za orožje kot nikdar doslej
Resolucija obsega neverjeten nakupovalni seznam, ki zgolj v naslednjih petih letih predvideva 50 oklepnikov 8×8, 100 lahkih oklepnih vozil 4×4, transportno letalo, dva helikopterja za specialne sile in dodatne kupe transportnih vozil, raket, minometov in lahkega orožja. Po letu 2026 pa dodatne oklepnike, menjavo Pilatusov, dodatno transportno letalo, še dva helikopterja, premični sistem zračne obrambe in samohodne havbice. Gre za nakupovalni sistem, ki gre v milijarde evrov. Z vsemi korupcijskimi aferami, ki spremljajo praktično vsak orožarski posel v zgodovini Slovenije.
V zvezi z opremljanjem Slovenske vojske naj bi delež izdatkov za vojsko do leta 2035 zrasel na 2 odstotka BDP. To pomeni, da bi Slovenija za vojsko najkasneje do leta 2028 zapravila več kot milijardo evrov na leto, do leta 2035 pa že več kot 1,5 milijarde evrov na leto. Do leta 2035 bi tako za vojsko poleg že obstoječega proračuna porabili dodatne 5,4 milijarde evrov. Vsi ti izdatki so primarno namenjeni vzpostavljanju zmogljivosti za sodelovanje v operacijah NATO pakta, tj. uresničevanju geopolitičnih interesov centralnih držav NATO zavezništva.
Resolucija bi pošiljala vojake na oddaljena krizna žarišča
Resolucija predvideva neprekinjeno sodelovanje pri “nevtralizaciji vojaških groženj”, pri čemer naj bi naenkrat sodelovalo do 300 pripadnikov Slovenske vojske. To naj bi se dogajalo “čim dlje od ozemlja Republike Slovenije”. Torej natanko na bojiščih, kot so Afganistan, Mali, Sirija, Libanon, Irak, kjer je podpora prebivalstva tovrstnim avanturam povsem na dnu. Utemeljitev za te avanture je vedno enaka – k temu smo primorani zaradi “zaostrene varnostne situacije”, pri čemer je zamolčano, da so ravno vojaške avanture tiste, ki netijo dolgoletne državljanske vojne, medetnične spopade in destabilizacijo držav. Ker ne želimo sodelovati v invazijah in okupacijah držav svetovne periferije, v Levici zagovarjamo izstop iz NATO pakta.
Resolucija bi izvajala militarizacijo slovenske družbe od šolskega pouka naprej
Resolucija predvideva ponovno uvajanje obveznega služenja vojaškega roka in druge nedefinirane oblike vojaške dolžnosti. Predvideva vojaška izobraževanja, prilagojena različnim starostim, ki bi se jih vključilo tudi v šolske kurikulume. Odprli naj bi dodatni visokošolski program za nacionalno varnost, čeprav je že moč študirati obramboslovje v Ljubljani in Mariboru. Minister Tonin hoče, skratka, izvajati vojaško propagando nad domačim prebivalstvom od
O novih nakupih orožja naj odloča ljudstvo
Vlada, ki ji nasprotuje več kot 70 % vprašanih prebivalcev Slovenije, trdi, da resolucija oz. strateško razvojni dokument “pomeni družbeni dogovor na obrambno-vojaškem področju, ki bo omogočil sistemske spremembe in ustvaril pogoje za razvoj in opremljanje ter s tem bistveno izboljšanje učinkovitosti Slovenske vojske pri izpolnjevanju njenih poslanstva in nalog”. Njena trditev je neresnična. Vlada na obrambno-vojaškem področju nima privolitve ljudstva niti za nove nakupe orožja niti za samostojno odločanje o prihodnjem razvoju vojske v Sloveniji. To potrjujejo tako številne javnomnenjske raziskave o stališčih prebivalk in prebivalcev do obrambno-varnostnih vprašanj kot tudi izjava načelnika generalštaba Slovenske vojske, ki sicer pravi, da lahko »pričakujemo, da se bo v določeni prihodnosti določena oprema tudi kupila in da bi se mogoče v periodu nekaj let zgradila prva bojna skupina. Seveda, to je lahko zelo dobro za vojsko.”, ob tem pa jasno dodaja, da “moramo pa dobiti konsenz navzven o tem, kaj Slovenija želi od te vojske”.
Ker ne obstaja družbeni konsenz niti o tem, kakšno vojsko si v Sloveniji sploh želimo, niti o tem, kam bomo v prihodnjih letih vlagali omejena sredstva, ali v oklepnike ali v domove za starejše, stanovanja za mlade in bolnišnice, smo v Levici vložili zahtevo za razpis posvetovalnega referenduma, s katerim predlagamo, naj o tem odloča ljudstvo na neposreden in demokratičen način.
