Danes je bila obravnavana zahteva Levice za sklic referenduma, kjer bi državljani odločali o vladnem demografskem skladu. Ta ne rešuje problema financiranja pokojnin, pač pa gre za manever za kadrovanje po državnih podjetij in njihovo razprodajo. Vladna koalicija je zavrnila pobudo, s tem pa nakazala, da namerava ljudstvu na plenarni seji odreči možnost, da se opredeli do enega od najbolj škodljivih zakonov aktualne vlade.
Demografski sklad ne rešuje problema financiranja pokojnin
Vlada Janeza Janše z ustanavljanjem demografskega sklada ne skrbi za upokojence, temveč zase. Utrdila bo nadzor nad lastništvom in upravljanjem 8,6 milijarde EUR državnega premoženja in dobila nove vzvode za privatizacijo ter poseganje v nadzorne odbore slovenskih podjetij, nikakor pa ne bo rešila problema financiranja pokojninske blagajne. Sklad naj bi sredstva za pokojnine zagotavljal iz dividend državnih naložb: te dividende se trenutno stekajo v državni proračun, po novem pa se bodo stekale v sklad. V osnovi gre torej zgolj za prelaganje denarja iz enega žepa v drugega, ki ne prinaša nobenega novega vira za pokojnine.
Zakon o nacionalnem demografskem skladu (ZNDS) predvideva, da bo sklad 40% dividend državnih naložb namenil za financiranje pokojninske blagajne. V proračunu za leto 2021 je predvideno, da se bo iz naslova kapitalskih naložb države v proračun steklo 171 milijonov EUR dividend. Če se bodo vse te dividende namesto v proračun stekle v sklad, potem bo lahko sklad letos v pokojninsko blagajno izplačal 40% tega zneska, to je pičlih 68 milijonov EUR, kar je manj kot 6% predvidenega primanjkljaja pokojninske blagajne, ki krepko presega milijardo EUR in manj kot bo pokojninska blagajna izgubila zaradi uvedbe antisocialne kapice. Ta bo na račun brezsramnih davčnih odpustkov za najbogatejše v pokojninsko blagajno izvrtala 120 milijonsko luknjo.
Demografski sklad je nov vzvod za privatizacijo
ZNDS ne vsebuje praktično nobenih varovalk pred privatizacijo državnega premoženja.
ZNDS namreč določa, da sklad naložbeno politiko določi v letnem načrtu upravljanja naložb, ki jo pripravi uprava sklada, sprejme pa jo vlada. Prvi letni načrt upravljanja naložb mora biti vladi posredovan v sprejem v treh mesecih po sprejemu strategije upravaljnja kapitalskih naložb, slednja pa mora biti sprejeta v sedmih mesecih po uveljavitvi ZNDS. Ključni dokumenti za upravljanje kapitalskih naložb države, ki bi vsebovali varovalke pred privatizacijo in določali dovoljene izpostavljenosti naložb sklada, bodo torej sprejeti šele slabo leto po uveljavitvi ZNDS. To pomeni, da bo imel sklad ves ta čas povsem proste roke pri privatizaciji javnega premoženja.
Nazadnje pa sama zakonsko določena logika sofinanciranja obveznega pokojninskega zavarovanja ustvarja nove motive za privatizacijo državnega premoženja. Ker ZNDS določa, da se tudi 40 % kupnin od prodaje državnega premoženja nameni pokojninski blagajni, se bo vlada lahko pretvarjala, da je privatizacija v interesu upokojencev, češ da zagotavlja dodatna sredstva za pokojninsko blagajno. Takšna logika je kratkovidna: privatizacija na kratki rok resda poveča prihodke javnih blagajn, na dolgi rok pa povzroča izgube, saj zmanjšuje javnofinančne prihodke iz naslova donosov kapitalskih naložb države. V nobenem primeru pa privatizacijske kupnine, ne glede na javnofinančne učinke, ne smejo biti eden od glavnih virov financiranja pokojninske blagajne.
Izključitev delavcev iz upravljanja
Po vladnem predlogu bo štiri člane nadzornega sveta imenovala vlada, sedem pa državni zbor, v katerem ima večino zopet vlada. Predstavniki delavcev pa so iz imenovanja članov nadzornega sveta povsem izključeni. ZNDS zagotavlja, da demografskemu skladu ne bo treba upoštevati niti pravice delavcev do soupravljanja niti ti. Lahovnikovega zakona, ki omejuje prejemke vodilnih kadrov v državnih podjetjih. Vlada bo tako dobila nadzor nad praktično vsem državnim premoženjem, poleg tega pa bo vodilne kadre sklada za njihovo uslužnost nagrajevala z neokusno visokimi plačami. Vsi tisti, ki so v največji meri zaslužni za proizvodnjo bogastva v državnih podjetjih in hkrati predstavljajo populacijo, kateri naj bi bil sklad namenjen – sedanji delavci so namreč bodoči upokojenci – pa bodo iz upravljanja in nadziranja državnega premoženja v celoti izključeni.
Rešitev za pokojninsko blagajno ni demografski sklad, ampak dvig prispevkov delodajalcev
Ključni razlog za finančno podhranjenost pokojninske blagajne je znižanje prispevnih stopenj delodajalcev v letu 1996 iz 15,5% na 8,85%, kar je privedlo do najobsežnejše zakonsko predpisane redistribucije bogastva od javnih sredstev h kapitalu v zgodovini samostojne Slovenije. Ukrep je bil pisan na kožo delodajalcem, ki so na račun drastičnega znižanja prispevkov od leta 1997 do leta 2019 prihranili več kot 19 milijard EUR. To pomeni, da je na račun davčnih odpustkov kapitalu pokojninska blagajna v 22 letih izgubila več kot 19 milijard EUR. Primanjkljaj ZPIZ je zaradi davčnih odpustkov iz pičlih 91 milijonov EUR v letu 1995 že v letu 2004 presegel milijardo EUR.
Če hočemo upokojencem zagotoviti dostojne pokojnine, ne da bi hkrati osiromašili proračun, moramo povečati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje(PIZ). Ker so prispevki zaposlenih (15,5%) že zdaj med najvišjimi v EU, je edina pravična rešitev dvig prispevne stopnje delodajalcev, ki trenutno znaša le 8,85%. V Levici smo zato pripravili in v državnozborsko proceduro vložili novelo Zakona o prispevkih za socialno varnost v kateri predlagamo dvig prispevnih stopenj na strani delodajalcev za 0,8 odstotne točke, in sicer v letih 2022, 2023, 2024 in 2025. Z dvigom prispevnih stopenj bi pokojninski blagajni do leta 2025 zagotovili dodatnih 560 milijonov EUR na leto, kar je mnogo več kot si lahko obetamo od kakršnegakoli demografskega sklada.
