Po za zdaj dostopnih informacijah o eni najbolj presenetljivih menjav v zgodovini košarkarske lige NBA Luke Dončića sploh ni nihče nič vprašal. Za dogovor o selitvi iz Dallasa v Los Angeles je izvedel šele, ko je ta že bil sklenjen.
Povedno je, da je lahko celo eden največjih in najbolje plačanih športnih zvezdnikov še vedno samo surovina brez glasu v proizvodnem procesu, katerega namen je kovanje dobička (slejkoprej povezanega tudi z nedavnim prevzemom franšize Dallas Mavericks, mimogrede s strani ene največjih Trumpovih donatork).
In če se to lahko zgodi celo Luki Dončiću, se še toliko lažje pripeti vsem drugim, ki smo v mnogo bolj podrejenih odnosih v službah, kjer delamo. Sestavljanje delovnih razporedov brez upoštevanja potreb zaposlenih, klici na šiht tik pred zdajci, samovoljna in kazenska prestavljanja na drugo delovno mesto in navsezadnje nenadne prekinitve delovnih razmerij so vse pogoste zgodbe, ki jih pozna in se jih boji vsakdo med nami.
Ko gre za vprašanje, koliko vpliva imamo na svet okoli nas, smo si skozi stoletja izbojevali volilno pravico, enakopravnost pred zakonom in politično svobodo, medtem ko smo na področju gospodarstva ostali praktično v fevdalizmu: tlačani na dnu, middle management namesto graščaka ter vladar po božji pravici na vrhu.
Ampak da lahko lastnik s podjetjem in zaposlenimi počne, karkoli hoče, je enaka dogma, kot je bila tista, da je politična oblast absolutna in da ljudstvo nima besede. To ni ena in edina možna ureditev za vse večne čase.
Kajti že danes obstaja razlika recimo med ameriškimi športnimi ligami s klubskimi franšizami, ki menjavajo športnike, identitete kluba in celo gostiteljska mesta kot spodnje perilo, in evropskimi modeli organizacije klubov, kot so sociosi v Španiji ali 50+1 pravilo v Nemčiji, ki (četudi zelo nepopolno) omogočajo vpliv navijačem in lokalnim skupnostim glede delovanja njihovih ljubljenih športnih klubov.
In enako že danes obstaja razlika med podjetjem, kjer je delavec samo blago, in drugačnimi oblikami organiziranja ekonomije, ki (četudi nepopolno) upoštevajo glas zaposlenih, kot sta recimo zadružništvo ali delavsko soupravljanje.
Nič od tega ni brez težav in kot družba smo še daleč od tega, da bi takšne ideje prodrle v splošno zavest. Ampak to je eden izmed temeljev nazora o demokratičnem socializmu: da moramo demokratična načela prenesti tudi na naša delovna mesta, na katerih preživimo lep del življenja ter kjer si nabiramo relevantno znanje in izkušnje.
Na kratko, poleg politične demokracije potrebujemo tudi ekonomsko demokracijo.
