Pobuda za povrnitev javnega podjetja za urejanje hudournikov in protipoplavne zaščite

Poslanka Tatjana Greif je dne 21. 8. 2023 sprožila pobudo o povrnitvi državnega podjetja za urejanje hudournikov in protipoplavne zaščite.

Katastrofalne poplave so v začetku letošnjega avgusta opustošile Slovenijo. V dobi velikih klimatskih sprememb lahko ekstremne vremenske ujme, poplave, sušo, požare, vetrolom, plazove, erozijo in druge naravne nesreče pričakujemo vse pogosteje. Za nastalo razdejanje ni mogoče kriviti zgolj podnebnih sprememb, ampak tudi zanemarjanje ukrepov za zaščito s strani pristojnih institucij, služb, države in občin – za to pa je, kot je za podnebne spremembe, kriv izključno človek.

Hudourniki, reke in potoki so se tudi ob tokratnih ekstremnih padavinah spremenili v deroče tokove blata, zatrpane s hlodovino in lesnim plavjem, zamašili struge, odnašali hiše, mostove in vse drugo pred seboj.

Odpirajo se vprašanja o tem, kaj je narobe pri obstoječi sistemski zaščiti pred poplavami in zakaj sistem že tri desetletja ne deluje. Različni strokovnjaki resno opozarjajo, da je eden od glavnih razlogov za ponavljajoče se katastrofalne poplave slabo vzdrževanje in čiščenje hudournikov. Čiščenje in vzdrževanje hudourniških in drugih strug in brežin potokov in rek se v zadnjem desetletju zanemarja. Infrastrukturna pripravljenost in protipoplavna varnost sta pomanjkljivi, ali ponekod celo neobstoječi. Upravljanje z vodami se izvaja samo po večjih povodnjih.

Vlada je napovedala, da bo v prvih tednih po poplavah vse napore in težko mehanizacijo usmerila v čiščenje strug hudournikov in drugih vodotokov. Dela morajo biti končana do jeseni, saj bi sicer tudi ob znatno manj padavinah, kot so nas doletele v avgustovski katastrofi, lahko nastale še večje škode.

Nekoč je Slovenija že imela posebno javno podjetje, zadolženo za urejanje vodotokov, varstvo pred hudourniki in zaščito pred erozijo. »Podjetje za urejanje hudournikov (PUH)« je bilo ustanovljeno leta 1950, zaposlovalo je več sto delavcev in razpolagalo z velikim obsegom težke mehanizacije.¹

Za urejanje hudournikov ter čiščenje in vzdrževanje vodotokov so od 50. let prejšnjega stoletja pa vse do osamosvojitve redno skrbele strokovno in kadrovsko močne in tehnično dobro opremljene državne službe. Hudourniška dejavnost je zajemala preventivno in kurativno delovanje, hudournike se je stabiliziralo, še zlasti tiste v bližini naselij ali drugih struktur, npr. cest ali železniških prog.

Upravljanje z vodami in delovanje tega sektorja je infrastrukturnega in življenjskega, gospodarskega in družbenega pomena. Vendar je bilo po osamosvojitvi Slovenije upravljanje z vodami prekinjeno, hudourniški režim pa ukinjen. Tedanja oblast je odločila, da je treba vodne skupnosti in nanje vezane strukture razgraditi, ker niso potrebne. Država je sprva ostala največja, skoraj polovična lastnica PUH-a, nato pa je v času vladavine LDS skrb za vode v celoti prepustila trgu, najela privatizirane zasebne gradbince in podelila koncesije. Tridesetletno državno zanemarjanje upravljanja z vodotoki je zdaj pokazalo zobe.

Po osamosvojitvi je tako javno podjetje PUH izgubilo gospodarsko javno službo urejanja voda. V času tajkunskega lastninjenja je končalo v žrelu privatizacije in nato v stečaju, njegov posel pa so prevzeli veliki zasebni gradbinci, ki imajo danes koncesije za urejanje voda, delujejo pa izključno po logiki maksimizacije profita. Dejavnost pogosto izvajajo neustrezno, ali pa je sploh ne izvajajo, kar vsakič znova potrjujejo razmere ob poplavah in povodnjih.

Po ozemlju Slovenije se letno v vodotokih pretoči okoli 34 milijard m³ vode. Hudourniška območja v Sloveniji zavzemajo 24% površine, erozijsko ogrožena območja pa 44% površine.² V zaledju hudournikov so erozijska žarišča, ki sprožajo plazove. Svoje prispeva tudi vse bolj razširjena deforestacija in obsežni goloseki. V zadnjih desetletjih so skušali urejati hudournike in vodotoke sonaravno, brez pregrad, ob Muri ali Dravi pa zaradi omejitev Nature 2000 ni mogoče ohranjati nekoč že vzpostavljenega režima poplavne varnosti.³ Hudourniška območja so se desetletja zanemarjala, hkrati pa se je izgubljalo tudi znanje s tega pomembnega področja.⁴ Ogroženost je izjemno velika, tako obsežna območja hudournikov in erozije je treba nujno ustrezno upravljati, predvsem pa preventivno oskrbeti.

Po katastrofalnih poplavah se sedaj izvaja intervencijska sanacija – zagotavljanje dostopov do naselij, pretočnosti strug, čiščenje itd. v skladu z Zakonom o odpravljanju posledic naravnih nesreč, pri čemer strokovnjaki opozarjajo, da za vzpostavitev prejšnjega stanja sama sanacija ne bo zadostovala, ampak bo potrebno kompleksno prilagajanje na ekstremne vremenske pojave, ki so se že pričeli dogajati in so statistično predvidljivi.⁵

Prav tako mora država regulirati oziroma preprečiti gradnjo na poplavnih območjih, saj vemo, da se bodo ekstremna vremenska stanja v prihodnjih desetletjih še krepila. V današnjih razmerah se pri podeljevanju gradbenih dovoljenj vse preveč ščiti interes kapitala, namesto interes javnosti, poplavna zemljišča pa so cenejša.⁶

»Če bodo po poplavah milijarde namenjene betoniranju in sekanju dreves, bomo to, kar je še ostalo od Slovenije, za vedno izgubili«, opozarja stroka, ki poziva k odgovornosti vseh deležnikov iz celotnega spektra okoljskih načrtovalcev in pogubnost fragmentiranega investitorskega urbanizma, temelječega na investitorskih pobudah, za katerimi stoji kapital, ne pa javni interes.⁷ Nobeni politični oblasti do danes se ni zdelo pomembno, da bi krepila področje upravljanja z vodami in vodno infrastrukturo.⁸

Zaradi vsega zgoraj navedenega, predlagam Vladi Republike Slovenije ustanovitev javnega državnega podjetja za urejanje hudournikov in vodotokov, ki bo srbelo za vzdrževanje hudournikov in drugih vodotokov in proti-poplavno varnost. Sredstva iz Vodnega sklada naj se (namesto gradnji hidroelektrarn in dolgoletni nepregledni porabi) nameni temu podjetju za opravljanje javne dejavnosti.