Odbora za zunanjo politiko in obrambo se bosta jutri za zaprtimi vrati seznanila z odločitvijo vlade, da izdatno poveča število slovenskih vojakov v operaciji NATO pakta v Iraku. V Levici bomo zato zahtevali, da se seja odpre za javnost, ki ima pravico vedeti, kakšno zunanjo politiko v njenem imenu vodi vlada. Pri tem ponavljamo svoje stališče, da bi moral o vojaških operacijah v tujini demokratično odločati Državni zbor, ne pa samovolja vlade in njenih ministrov.
Natova misija v Iraku je namenjena »svetovanju in usposabljanju iraških varnostnih institucij«, enako kot je bila slovenska operacija v Afganistanu namenjena »usposabljanju, svetovanju in pomoči afganistanskim varnostnim silam«. Podobnosti med obema operacijama se ne zaustavijo pri Natovem birokratskem leporeku. Tako kot v Afganistanu je tudi operacija v Iraku posledica ameriške agresije in okupacije države. Tako kot v Afganistanu, tudi operacija v Iraku ne služi nekim občim mednarodnovarnostnim interesom, ampak predvsem imperialnim interesom ZDA in njenih zaveznic. Tako kot v Afganistanu, tudi v operaciji v Iraku po dveh desetletjih usposabljanja in oboroževanja varnostnih sil te še vedno niso sposobne zagotavljati varnosti prebivalkam in prebivalcem na svojem ozemlju. Tako kot v Afganistanu, so tudi v Iraku so pripadniki teh sil vpleteni v vojne zločine, mučenja in organizirani kriminal. Tako kot v Afganistanu, je tudi v Iraku uradna vlada v resnici marioneta ZDA, ki ne bi preživela umika Natove okupatorske vojske.
Odločitve za sodelovanje v tovrstnih operacijah so sprejete za zaprtimi vrati na sejah vlade, brez kakršnekoli notranjepolitične, kaj šele javne razprave. Pristojna delovna telesa se o teh odločitvah zgolj seznanjajo iz tajnih dokumentov in na zaprtih sejah, kakršna bo jutrišnja. To je logično. Javnost namreč sodelovanja Slovenske vojske v takšnih operacijah ne podpira, ker je vsakomur jasno, da se v njih ne uresničujejo interesi prebivalk in prebivalcev te države, ampak interesi velesil na eni strani, in osebni interesi peščice politikov in funkcionarjev po političnem prestižu in prepoznanju v središču svetovnega imperializma. Kakšne so posledice in učinki takšnega sistema, smo lahko videli ob begu Natovih okupatorskih vojska iz Afganistana: še bolj razrušena družba v rokah natanko istih ljudi, ki so ji vladali pred letom 2001. Zato je zdaj, bolj kot kadarkoli prej, čas, da se uresniči to, kar smo v Levici z zakonom že večkrat predlagali. Da se pristojnost za odločanje o napotitvah Slovenske vojske na misije in operacije v tujini prenese z vlade na Državni zbor, kjer bo podvrženo kritiki javnosti in demokratični odgovornosti državljanom in državljankam Slovenije.
