10. september je svetovni dan preprečevanja samomora. Letos se velja na ta dan spomniti, da nas epidemija koronavirusa ne ogroža zgolj kot bolezen dihal. Ko bodo izredne razmere prešle v resno gospodarsko krizo, v še večjo izgubo delovnih mest, ko se bodo ponovili socialni rezi in ko bo prihodnost postala še bolj negotova – ko se bodo, skratka, v polnosti razgrnile vse šibkosti kapitalizma – lahko pričakujemo še toliko večji razmah duševnih stisk.
Vsako leto si po svetu vzame življenje okoli 800.000 ljudi, kar pomeni en človek vsakih 40 sekund. V Sloveniji je lani zaradi samomora umrlo 394 oseb. Ne preseneča, da je največ žrtev med srednjim in nižjim slojem ter izrazito nadpovprečno na periferiji. Razredna in socialna dimenzija samomorov predstavlja temno, hrbtno plat sodobnega individualizma, kjer je posameznik izključno odgovoren za svoje počutje in za svoj življenjski uspeh. V tem smislu je sodobni porast samomorov dediščina neoliberalizma – ideologije, ki vzrokov težav nikoli ne išče v družbenih okoliščinah in krivicah, ampak jih izključno naprti posamezniku.
Če so torej revni tisti, ki se iz obupa nažirajo z na recept dostopnimi anksiolitiki in antidepresivi, potem pač toliko slabše zanje. Toda porast duševnih stisk je simptom neenakih življenjskih možnosti in nepravične razdelitve družbenega bogastva. Če bomo hoteli rešiti posameznika, bomo morali pozdraviti tudi družbo. Le tako lahko namreč prekinemo začarane kroge revščine, obupa in socialne izključenosti, ki se na skrajni točki iztečejo v vprašanje življenja in smrti.
